Domov
Kdo smo
Zadnje objave
Kontakt
Dodaj med priljubljene
Mačji kotiček
Zakaj naravna prehrana?
Kako hranimo
O boleznih
Članki
Uporabni nasveti
FAQ
Nadaljnje branje
Vprašali ste
Povej naprej!

Švedska študija potrdila, da umetna hrana živalim skrajšuje življenjei - IN: NALOŽITE BREZPLAČNO KNJIGO

Industrijska komercialna hrana, prav tako kuhana, prinašata degenerativne bolezni in smrt Več...
Zavetišče Horjul

 

Seznam člankov:
 

O študijah dolgoživosti pri psih

Povezava med zdravjem domačega psa in njegovo pričakovano življenjsko dobo

Daljše in boljše življanje za pse in mačke


Hranite domačega ljubljenčka s surovo hrano in zmanjšajte stroške za veterinarja!
 
Ester C - čudežno zdravilo za displazijo kolkov?

Zakaj sladkor hromi imunski sistem in povzroča civilizacijske bolezni  

Naravna hrana zdravi, umetna pa uničuje in ubija ...

Terapevtski potencial prehrane brez žitaric

Koliko psov mora še umreti zaradi človeškega pohlepa?

Zdravniki o škodljivosti kuhane hrane in boleznih

Evolucija psov - od prakanidov do domačega psa

Kaj in kako jedo "divji" psi in mačke

Zakaj je sladkor tako smrtonosen za telo


 

O študijah dolgoživosti pri psih

 
Journal of the American Veterinary Association (JAVMA) je že pred 53 leti (leta 1955) objavil članek z naslovom: Uspešno vodenje psarne glede na študije dolgoživosti pri psih. Raziskovalci so si prizadevali zagotoviti optimalne pogoje za normalno življenje pri čim večjem številu psov. V poglavju "Prehrana" so zapisali: 
 
"Njihova hrana se sestoji predvsem iz surove govedine raznih vrst. Vsaka žival enkrat do dvakrat tedensko dobi okoli pol kile sveže zamrznjenega govejega mesa, ki ga nabavljajo neposredno v lokalni klavnici, in sicer meso z ličnih kosti, goveje srce in kose repa. Goveji rep ni samo hrana temveč tudi izvrsten pripomoček za odstranjevanje zobnih oblog in ohranitev zdravih dlesni."

 
Leta 1968 je nato v JAVMA izšel drug članek, ki je potrdil, da so pri beaglih, ki jih vzgajajo za poskuse, opazili izjemno zdrave in bleščeče bele zobe, če so jih redno hranili z govejim repom. Tudi po šestih letih takšnega hranjenja pri več kot 200 psih niso opazili nikakršnih škodljivih učinkov surove hrane.

 
Žal JAVMA dandanes nič več ne objavlja člankov o tem, kako izjemne koristi prinaša naravna surova hrana za pse. Namesto tega redno objavlja strašilne prispevke o komaj omembe vrednih in v veliki meri izmišljenih nevarnostih surove hrane.

 

Študijo v neskrajšani obliki najdete na: http://www.ukrmb.co.uk/showcontent.toy?contentnid=7217

 
   vir: RMB Newsletter

 

Povezava med zdravjem domačega psa in njegovo pričakovano življenjsko dobo

  (statistični esej - povzetek)
  

Odkar smo psa udomačili, se je oddaljil od svojega bratranca, volka, in postal povsem odvisen od svojega novega življenjskega okolja: človeka in njegovega domovanja. Pri tem ni pomembno, ali je naš pes delovna žival ali samo domači pasji spremljevalec. Njegovi lastniki smo zanj odgovorni in smo dolžni zanj primerno poskrbeti. Od nas je odvisen in izključno le od nas lahko dobi, kar potrebuje – tako glede kakovosti, kot glede količine.

 

Če želimo za svojega prijatelja dobro skrbeti, moramo seveda vedeti, kaj je zanj najbolje; kakšno bivališče mu najbolj ustreza, kako ga zavarovati pred boleznimi in kako ga hraniti, da zadovoljimo njegove prehranske potrebe. To je le nekaj vprašanj, ki določajo kakovost življenja našega psa, v skladu z njegovimi fundamentalnimi potrebami, so pa najpomembnejša, če želimo živali zagotoviti čim daljše in tudi čim bolj kakovostno življenje.

 

V naši raziskavi smo preučevali različne dejavnike, ki lahko vplivajo na pričakovano življenjsko dobo domačega psa. Iskali smo vplive, ki so lahko del psa samega, denimo pasmo, zvrst, velikost, težo itd., pa tudi druge stvari, ki vplivajo na dolžino pasjega življenja, na primer hrano, življenjske razmere, družinsko okolje in še druge dejavnike, ki so odvisni od pasjega gospodarja, ne pa od psa samega. Pokazalo se je, da ima največji in najneposrednejši vpliv na kakovost življenja domačega psa prav njegov gospodar.

 

Leta 1998 smo pričeli s statistično študijo in zbiranjem podatkov za potrebe naše analize. Študija poteka še dandanes. Doslej smo zbrali podatke o 522 psih, ki smo jih spremljali (ne istočasno) v obdobju štirih let. Med drugim smo beležili tudi gospodarjeve odločitve, ki so vplivale na psa, denimo, ali je dal žival sterilizirati.

 

Podatke smo zbirali s pomočjo združenja "Animals without Frontiers", ki je poskrbelo za statistično dovolj veliko število informacij in je pridobivalo od pasjih gospodarjev podatke tudi po tem, ko je pes poginil. Združenje je tudi organiziralo transporte pasjih trupel iz celotne Belgije v incinerator v Boomu. Za vsakega psa je bil izpolnjen ustrezen vprašalnik.

 

Nekatere prirojene lastnosti psa (pasma in velikost) zelo močno vplivajo na življenjsko dobo psa in nanje lastnik ne more vplivati. Lahko pa vpliva na številne druge dejavnike. Študija je ugotovila, da vrsta bivališča in sestava družine lastnika na psa nimajo pretiranega vpliva. Najbolj izrazite posledice za življenjsko dobo psa sta imeli sterilizacija in vrsta hrane.

 

Sterilizacija lahko podaljša življenje psov, saj je povprečna življenjska doba steriliziranih živali v tej preiskavi znašala 12 let in 3 mesece, za nesterilizirane pa 10 let in 6 mesecev. Razlog je v tem, da sterilizacija zmanjša pojavnost določenih bolezni, kot so rak ali vnetja genitalij.

 

Naša študija je tudi pokazala, da so živali, hranjene z domačo kuhano hrano (podobno temu, kar je tudi družina), v povprečju dočakale 13,1 let, živali, ki so jim djali industrijsko pasjo hrano v konzervah pa povprečno le 10,4 let. Tisti psi, ki so jedli mešano hrano (domačo kuhano hrano in konzerve), so živeli povprečno 11,4 let.

 

Časovna razlika med najvišjo in najnižjo doseženo povprečno življenjsko dobo je nanesla 32 mesecev, to je skoraj 3 leta. To je dokaz, da je vrsta prehrane najbolj odločilen dejavnik o dolžini življenjske dobe. Doma pripravljena hrana je zagotovilo za boljše zdravje, močnejši imunski sistem in daljše življenje.

 

V čem je poglavitna razlika med preučevanima vrstama hrane? Predvsem v kakovosti vhodnih sestavin; s tem mislimo na kakovost uporabljenih beljakovin, pravilnejše razmerje hranil v domači hrani in boljšo zmožnost telesa, da iz naravne hrane asimilira vitamine in minerale. Pomembno vlogo igrata tudi fizična in kemična obdelava med postopkom izdelave umetne hrane. Tako so za proizvodnjo pasjih konzerv potrebni visoke temperature, liofilizacija, ekstrudiranje, izdelava kosmičev itd., pa tudi kemični postopki, kot so hidroliza, dodajanje barvil in aditivov …

 

Analiza je jasno pokazala, da igra prav izbira pasje hrane (se pravi, odločitev lastnika) največjo vlogo pri podaljšanju življenja njegovega psa, saj je to, koliko bo njegovo življenje trajalo, neposredno odvisno od kakovosti njegove hrane.

 

Narava vedno doseže svoje in tudi tokrat se je pokazalo, kako pomembno jo je upoštevati. Glede na pomembnost vrste hrane in njene kakovosti za psa, saj to dvoje predstavlja poglavitni vpliv na dolžino in kakovost pasjega življenja, menimo, da bi morali vsi vpleteni – raziskovalci v laboratorijih, izdelovalci pasje hrane, veterinarji in lastniki – stopiti skupaj in družno zagotoviti izboljšanje pasje prehrane tako, da bi ta prehrana v bodoče zadovoljevala vse potrebe pasjega organizma po hranilih in posledično izboljševala njegovo zdravje.

 
Dr. Gerard Lippert in Bruno Sapy
 

Komentar Povejnaprej.net:: Pozitivno je, da se znanstveniki ukvarjajo s pasjo prehrano. Še zlasti, ker so potrdili, kako zelo je za psa in njegovo zdravje pomembna. Škoda pa je, da so preučevali le kuhano, doma pripravljeno hrano, saj si psi v divjini hrane ne kuhajo. Surova hrana bi psom življenje podaljšala in ga izboljšala še neprimerno bolj!


Žal se nam zdi nekoliko naivna predstava, da bi izdelovalci hrane lahko kdajkoli stopili skupaj z lastniki, saj jim ne gre za resnične, naravne potrebe pasjega organizma, ker potem njihov obstoj sploh ne bi bil potreben. K sreči pa pasjeljubcem ni treba čakati na to, da bi izdelovalci pasje hrane spremenili barve, in si lahko do boljšega zdravja svojih kužkov pomagajo sami.

 

Recimo v najbližji mesnici.

 

DALJŠE IN BOLJŠE ŽIVLJENJE ZA PSE (IN MAČKE)

 (Objavljeno na spletnem portalu www.mojpes.net, januar 2008)
 

Večina bolezni, tudi rak, je skoraj v celoti preprečljiva s pravilno, naravno prehrano. Dokazali so, da je naravna življenjska doba psa povprečno 27 let, vendar je večina psov nikoli ne doseže, ker jim življenje skrajšamo s hranjenjem, za katerega s(m)o dolgo zmotno mislili, da je pravilno.                                         

  • Ima vaš kužek alergije, srbečico in prhljaj ali pa mu izpada dlaka?
  • Ga muči prebava in ima pogosto driske?
  • Kar naprej zboleva, ker ni dovolj imunsko odporen?
  • Mu iz gobčka veje neprijeten zadah?
  • Je predebel, čeprav mu ne dajete preveč hrane in se redno giblje? 

Kot ste mogoče že slutili, je vzrok (pre)hrana. Zakaj tudi najboljša in najdražja hrana tolikokrat odpove?  

   

Je našim zvestim  prijateljem res možno podaljšati življenje?
 
Najnovejša znanstvena dognanja kažejo, da „pravilna“ in "celovita" pasja prehrana morda ni takšna, kot smo bili doslej prepričani. In največkrat je prav hrana vzrok, da psi umirajo prezgodaj in po nepotrebnem postajajo žrtve civilizacijskih bolezni, kot so rak, diabetes, artritis, alergije i. pd. Pri tistih, ki vendarle dočakajo starost, pa je kakovost življenja zaradi bolezni in bolečin močno zmanjšana.
 

Dobra novica je ta, da jim lahko pomagate kar sami, in to takoj.


                                                                                                                                    
Psi obolevajo vse bolj in bolj
 

Ko človek prebira vprašanja na forumih ali v kotičkih za svetovanje, ga stisne pri srcu. Dobi vtis, da so naši psi in mačke samo še bolni, saj ima že vsak kakšno težavo.

 

Praskajo se, grizejo si tačke do krvi, izpada jim dlaka, nenehno imajo alergije na hrano, ki ne izginejo, čeprav zamenjamo znamko ali ga hranimo samo še „dietno“, bruhajo, imajo trdovratne driske, ki niso posledica viroz, pa vendarle ne minejo, pestijo pa jih tudi druge želodčne težave, včasih tudi zelo hude, ki organizem izmučijo in oslabijo, tako da potem nenehno podlega raznim drugim boleznim in infekcijam.

 

Drugi spet se nerazložljivo redijo, imajo motno dlako in oči, teče jim iz oči ali nosa oziroma imajo kar naprej umazana ušesa (tudi to so pogosto znaki alergij), dlaka se jim razbarva, imajo hormonske težave, suh in razpokan smrček, rane se ne celijo oziroma se celijo prepočasi, ali pa postanejo neješči in hirajo.

 

Tudi depresije, psihične in značajske motnje niso redkost, o nenadnih izbruhih agresije pri sicer mirnih psih pa danes tako že vsi pišejo. In tega je vse več in več. Mnogi bolehajo že od skotitve, tako da ne oni ne njihovi obupani lastniki nikoli ne okusijo brezskrbnega uživanja v tisti čudoviti vezi, ki se stke med živaljo in človekom.

  

Civilizacijske bolezni se širijo z nerazložljivo naglico – kaj se dogaja?

 

Vse našteto pa je še malenkost v primerjavi s hujšimi boleznimi. Danes je že kar nekako 'normalno', da v določeni starosti pes dobi raka. Več kot polovica jih zaradi raka tudi umre. Kako to, da smo se s tem kar nekako sprijaznili? Zakaj sprejemamo to kot neizogibno dejstvo?

 

Mogoče zato, ker vendar počnemo vse, kar mora vesten lastnik hišne živali početi. Skrbimo zanjo, se z njo ukvarjamo, vodimo jo k veterinarju, dajemo po potrebi zdravila, jo redno hranimo s celovitimi in uravnoteženimi obroki, pa tudi negujemo jo po svojih najboljših močeh. Kaj lahko torej sploh še storimo?

 
Je mogoče, da smo kaj spregledali?
 

Za začetek razmislimo, kaj je celovit oziroma “popoln“ pasji obrok. Je resnično tako popoln in kako je do takšne sestave hranil, kot jo ima današnja tovarniška pasja hrana, sploh prišlo?

 
 
Geni pravijo: kosti, maščobe in meso
 

Najbrž se vsi strinjamo, da so psi mesojedci. Preden so postali človekovi spremljevalci, so jedli živalske kosti, mast, hrustanec, kostni mozeg in meso, pa nič drugega. Mogoče le tu in tam kako travo za prebavo. Tako je bilo na milijone let in tako jedo njihovi sorodniki v divjini še danes. Neizpodbitnih dokazov za to je na pretek. Genetski razvoj je njihovo telo oblikoval v „stroj“, ki deluje na maščobe, beljakovine, zmlete kosti in hrustanec.

 

Ne bomo se spuščali v zapletene genetične teorije. Pomembno je vedeti le, da deluje genetika skrajno počasi. Nekaj deset tisoč let je na genetskem koledarju manj kot sekunda in v tem času se v živalski vrsti ne spremeni nič. Človek ima že zadnjih 40.000 let kar 99,98% genov nespremenjenih. Podobno velja za pse (in mačke).

 

Geni pravijo torej, kosti, maščobe in meso. Kaj pa naši pasji in mačji prijatelji dobijo v resnici?

 
 
Kdaj geni ne zmorejo več
 

Danes že vrabci čivkajo, da mora biti prehrana „uravnotežena“, kar naj bi očitno tako pri psih kot pri ljudeh  pomenilo, da je treba pri VSAKEM obroku zaužiti od 50 do 70% ogljikovih hidratov. Ti naj bi bili življenjsko potrebni, ker nam „dajejo energijo“.

 

Kdor se samo za hip zamisli, se bo ob tej trditvi vprašal, kje so psi dobivali energijo vse tiste milijone let, ko ogljikovih hidratov ni bilo na njihovem jedilniku?

 

Eno je jasno: nobena živalska vrsta, ki se ne hrani pravilno, ne bi obstala. Zato je narava z evolucijo poskrbela, da vsaka žival instinktivno ve, kaj naj jé. Če volkovi in divji psi jejo kosti, maščobe in meso, potem je to zato, ker jim je narava tako namenila, svoje namene pa nedvoumno „vklesala“ v njihov genetski zapis.

 

Tistega, za kar niso bili programirani, geni preprosto ne jemljejo za pravo hrano. In če ne dobijo pravih sestavin ter povrhu tudi ne v pravem razmerju, geni nekega dne ne morejo več zagotavljati zdravja.

  

Zakaj je torej osnova pasje hrane nenadoma postal sladkor?

 

Hišne živali niso v enakem položaju kot njihovi sorodniki iz divjine, saj si svoje hrane ne izbirajo več same. Instinkte smo jim pretežno že zatrli; početi (in jesti) morajo tisto, kar jim odredi 'gospodar'.

 

In gospodarji zaradi praktičnosti kupujemo brikete, katerih glavna sestavina - čeprav to nikjer ne piše - je koruza. V boljših znamkah koruzo delno nadomestijo riž in razna žita; včasih celo polnozrnate ali organsko pridelane sestavine. To je sicer bolje kot nepolnozrnato in neorgansko, še vedno pa so to ogljikovi hidrati. Ti pa se v telesu spremenijo v sladkor.

 

Tudi če jim kuhamo sami, so nekako kar obvezni makaroni, riž, polenta, kruhovi cmoki ...  Po forumih zasledimo celo vprašanja, ali naj mladička hranijo s kruhom, ker so jim tako „priporočili“. Nič čudnega, ko pa nam že desetletja vbijajo v glavo, da je to „popolno“ in „zdravo“. In da obrok sploh ni obrok, če ni nabito poln ogljikovih hidratov.

  
Zaupajte genom!
 

Ampak kaj se je zgodilo z mesojedci, kajti psi so vendarle mesojedci? Kako je lahko za pse kar naenkrat primerna koruza, ki jo sicer jedo kure in prašiči? Je to za pse res optimalno?

 

Odgovor je NE! Koruza in drugi ogljikovi hidrati se v prebavilih spremenijo v glukozo (= sladkor) ter za pse in druge mesojede živali niso primerna hrana. To tudi nikoli niso bili. Dejstvo, da pes takšno hrano lahko poje in do določene mere prebavi, pa zato ne umre takoj in lahko celo nekaj let preživi na tem skrajno neprimernem gorivu za svoje celice, še zdaleč ne pomeni, da je taka hrana zanj zdrava in primerna.

 

Hrana, ki telo dan za dnem preplavlja z glukozo, je nepriporočljiva celo za ljudi in sodobna medicina vse bolj spoznava, da je takšna hrana vir številnih bolezni. Vsekakor je še veliko manj primerna za pse. Karkoli trdijo izdelovalci pasje hrane, lahko se zanesete, da geni vedo najbolje. Zaupajte genom, ne reklamam!

  
Pa dokazi?
 

Dokazov za te trditve ne manjka. Ne znanstvenih ne empiričnih. Tudi vedno več veterinarjev spoznava prednosti naravne prehrane. Dokaz so tudi psi sami - veseli, zdravi, mladostni, razigrani psi - ki jih hranijo samo še z naravno, nepredelano hrano. Vsem po vrsti se je na številne načine izboljšalo zdravje.

 

Mogoče najpomembnejši dokaz, da trditve o popolni neprimernosti umetne hrane držijo, pa so vse bolezni in druge tegobe, ki so se v zadnjih desetletjih nepojmljivo razširile med psi vseh pasem.

 

Starejši veterinarji še pomnijo, da so se bolezni nenadzorovano razpasle takrat, ko so ljudje začeli zaradi pomanjkanja časa množično kupovati brikete. Kajti dokler so pse hranili z ostanki domačega kosila, so občasno vendarle še dobili kakšno kost z mozgom in mogoče celo košček mesa ali ribe.

 

Starejši veterinarji so tudi edini, ki še vedo, da naše živali pred nekaj desetletji niso bile niti približno tako podvržene degenerativnim boleznim kot danes.

  

Psi preprosto niso „stroji“, ki bi delovali na glukozo

 

Koruza kot glavna sestavina umetne hrane ima zelo visok glikemični indeks (GI). Živilo z visokim GI se v prebavilih dokaj hitro razgradi; tako krvni sladkor oziroma glukoza, ki nastane pri presnovi ogljikovih hidratov, pri koruzi pride v kri veliko hitreje kot pri živilih z nizkim glikemičnim indeksom. Podobno velja za žita.

 

Znano je, da živila z visokim GI vodijo k debelosti, diabetesu, srčnožilnim boleznim itd. Znanstveno dokazano  je tudi, da je sladkor najboljša hrana za rakave celice, TAKOJ po zaužitju pa tudi močno ohromi imunski sistem.

 

Žal pa tudi nizek GI ne pomaga veliko: pomeni samo, da glukoza nekoliko počasneje pride v kri. Pride pa  vendarle. Psi (in vsi drugi mesojedci) pa niso „stroji“, ki bi bili genetsko programirani za glukozo.

 

Odkod torej neverjetna zamisel, da je takšna hrana za pse ne le dobra, temveč celo nujno potrebna?

  
Maščobe, kosti, meso in trava
 

Preden je človek psa udomačil, je bil še lovec-nabiralec in je tudi sam jedel le maščobe, kosti, hrustanec in meso. Zaradi ponavljajočih se ledenih dob (zadnji niz je trajal kar 70.000 let) na Zemlji ni bilo kaj dosti rastlin, pa še te so bile pretežno trave. Takratno življenjsko okolje je namreč spominjalo na današnje travnate savane (in ne na tropske džungle, kot si predstavlja večina).

 

Poleg maščob in mesa je človek tako le občasno užil kakšno zel in drobno jagodičje. Od tega - z izjemo pra-oreščkov - ni mogel dobiti energije, pa tudi najedel se ni. Sploh pa je rastline jedel le, če ni bilo ulova in ni imel druge izbire. Še toliko manj je ogljikove hidrate jedel prednik današnjega psa.

 

V okamenelih človeških iztrebkih, ki so jih našli na vseh pomembnejših arheoloških najdiščih iz tega obdobja, pri analizi nikoli niso zasledili ogljikovih hidratov. Enako velja za živali.  

 
Lovca človek in pes postaneta poljedelca
 

Zadnja ledena doba se je končala pred 10.000 leti. Šele ko se je povsod razen na obeh tečajih stalila ledena prevleka, so nastali pogoji za razvoj prvega poljedelstva. Razlogi za to so bili vsaj trije: 

  1. ker je bilo topleje in je človek je potreboval manj hrane (s tem pa tudi manj maščobe)
  2. zaradi toplejše klime so se namnožile tudi živali, zato je lov postal lažji in se ni bilo treba več nenehno seliti v lovu za hrano.
  3.  v novo nastalem izobilju si je človek lahko tudi vzel čas, da se je ciljno lotil križanja in vzgoje rastlin, ki bi dajale čimvečje plodove oziroma bi človeku nudile več energije od dotedanjih rastlin.

 To je bil tudi čas, ko je človek udomačil psa. In čas, ko sta oba nehala biti pretežno lovca. 

Prvi omembe vredni ogljikovi hidrati so se na jedilniku naših prednikov in njihovih udomačenih živali, s tem pa tudi psov in mačk, znašli torej pred 8.000 do 10.000 leti. Veliko prepozno, da bi se naša genetska zasnova do danes lahko spremenila in se jim prilagodila. Še manj so se jim kot izraziti karnivori lahko prilagodili psi. 

 
Je poslovna dilema sploh dilema?
 

Prevrtimo film 10.000 let naprej. Ko so tudi ljudje v mestih  začeli množično sprejemati v svoje domove pse, se je pojavila potreba po praktični, „hitri“ hrani zanje. Kajti tempo življenja je postajal vse hitrejši, ljudje pa so vse manj kuhali celo zase, kaj šele za pse. In kaj je boljšega kot hrana, ki ne terja priprave, ima skoraj neomejen tok trajanja in je hkrati še prikladno poceni? Če je povrhu še 'uravnotežena', smo pa sploh zadeli terno ...

 

V časih neusmiljene konkurence si vsako podjetje prizadeva za čimvečji profit. Pravzaprav je to poslovna nujnost. Tudi z izdelovalci pasje hrane ni nič drugače. Če bi kot izdelovalec imeli možnost, da  

a) v pasjo hrano daste le malo naravnih sestavin, in to tistih po najnižji ceni, ostalo pa zapolnite s poceni žiti, pepelom, barvili, konzervansi in drugo kemijo, ali v primeru pasjih konzerv z 80 ali več odstotki vode, ter pri tem bajno zaslužite - na svetu se te hrane namreč letno proda za več ko 20 milijard € - ali pa da 
 

b) v pasjo hrano spravite čimveč dragega, kakovostnega mesa, maščob in drugih izbranih sestavin, ki bi psom zelo koristile, vendar zaradi njihove visoke cene pri tem ne zaslužite skoraj nič, dodatno pa ste na izgubi še zato, ker taka hrana brez konzervansov ni obstojna in morate zato velik odstotek izdelkov vreči proč, 


za katero varianto bi se odločili?
 
 

Edini skupni imenovalec
 

Morda vprašanje niti ni potrebno. Zdravstveno stanje pasje živalske vrste, ki je zadnja desetletja postala nerazumljivo degenerirana, neodporna in podvržena avtoimunskim boleznim (alergije, artritis, diabetes, rak, multipla skleroza, bolezni mišičja itd.) je na vprašanje odgovorilo že samo.

 

Edino, kar je skupno vsem psom v razvitem svetu, ki sicer živijo v popolnoma različnih življenjskih, klimatskih in drugih razmerah, je umetna (t.j. tovarniška) pasja hrana, izdelana na enak način.

 

Težko bi s prstom pokazali še na kakšen drug skupni imenovalec kot verodostojen vzrok njihovega sedanjega zdravstvenega stanja. Svoje prispeva seveda tudi onesnaženo okolje, toda če je prehrana v osnovi zdrava, premore pasji organizem še kljub vsemu dovolj odpornosti, da se večini škodljivih vplivov upre.  

 

Tri najbolj škodljive lastnosti umetne hrane

 

Doma skuhana hrana ni idealna, je pa kljub morebitni nepravilni sestavi še vedno bistveno varnejša in boljša kot pa vse, kar kupimo že narejeno. Standardi izdelave in vhodne sestavine za živalsko hrano so namreč manj strogi od standardov za ljudi. Najbrž se strinjate, da si vaš živalski prijatelj ne zasluži slabše ravni kakovosti, čistoče in pazljivosti pri izdelavi hrane, kot velja za vas.

 

Drugič, vsa hrustljava živila, kakršna so tudi briketi, pripravljajo s postopkom, ki se imenuje ekstrudiranje. Pri tem so dlje časa izpostavljena zelo visokim temperaturam. Danes že vemo, da pri visokih temperaturah v hrani nastajajo kancerogene snovi. Poleg tega se pri ekstrudiranju poškodujejo beljakovinske molekule, ki nato v pasjih celicah, zlasti v možganih, povzročajo podobne poškodbe kot prioni pri bolezni norih krav.

 

Tretjič se pri pripravi umetne hrane uporablja tudi trupla evtanaziranih, bolnih in povoženih živali. V mešanici za konzerve oziroma brikete tako kljub prekuhavanju ostanejo razna zdravila in druge toksične snovi, kot je sredstvo za evtanaziranje natrijev pentabarbital, ki se nato kopičijo v telesu vašega kosmatinca.   

 
Ko etika odpove
 

Čeprav (do neke mere) razumemo željo po dobičku, pa je težko doumeti, da je v Evropi 21. stoletja dopustno služiti na račun tega, da živali množično umirajo in hudo obolevajo (zaradi česar trpijo tudi lastniki). 

 

Tudi zavest, da nikotin ubija, zasvaja in povzroča raka, doslej ni preprečila izdelave in prodaje cigaret. Kajenje sicer začenjajo omejevati, ni pa se še našla oblast, ki bi tobačne tovarne zaprla, pa naj povzročajo še toliko škode. Kajti to je velik posel, pri katerem služi tudi (vsaka) država. Izdelovalci tako lahko mirno spijo naprej. 

 

Podobno je (v tujini, odkoder ta hrana prihaja) z lobiji izdelovalcev živalske hrane. Pravila za živali so še ohlapnejša kot za ljudi, nadzor pa takorekoč neobstoječ. Če se pristojne oblasti ne zganejo zaradi ljudi, dobro vemo, da se bodo zaradi živali še toliko manj. 

 

Morda menite, da je vaša kupljena hrana drugačna, boljša. Iskreno vam želim, da bi bilo res tako. Vendar tudi če je iz prvovrstnih sestavin, za psa ni naravna. Najbolje za vašega psa bi bilo, da bi mu kupovali le nepredelano, svežo hrano in ga hranili, kot je zanj naravno.

 

Ne pozabite: vaš pes si hrane ne more izbirati sam. Izberite tisto, kar bo zanj resnično najboljše.  

 
Kaj lahko storimo?
 

Vsekakor ni lahko zavreči "uravnoteženih" izdelkov, v katere smo psičarji tako dolgo verjeli; upamo pa, da je članek v vas vzbudil vsaj majhen dvom in vas spodbudil, da se o tem informirate še naprej.

 

Tistim, ki bi radi ukrepali takoj, bodo v pomoč naslednja štiri pravila: 

  1. Nikoli ne kupujte ničesar umetnega (t. j. narejenega v tovarni)
  2.  Nikoli ne kupujte ničesar, kar je izdelano posebej za prehrano psov (ali mačk); hrano zanje kupujte izključno v trgovinah/na policah za človeška živila
  3.  Vso hrano naj dobi surovo - zaenkrat v divjini še niso odkrili psa, ki bi si hrano kuhal
  4.  Razmerje sestavin naj bo približno naslednje:  
  • 50 do 60 % surovih kosti, na katerih je tudi nekaj mesa
  • 15 do 20 % dodanih zdravih maščob (poleg tistih, ki so že v mesu in mozgu)
  • 10 do 15 % rib (svežih ali v konzervi) in mesa
  • 10 do 20 % vitaminov v obliki drobovine, zelenjave, omega 3, vitamina C in ribjega olja                 

Praksa je pokazala, da nastopi izboljšanje pri večini psov praktično že v nekaj dneh.  

 
Informacije na spletu
 

Več o naravni prehrani izveste na nekomercialni spletni strani http://kuzki.povejnaprej.net, ki je namenjena širjenju informacij za boljše zdravje in kakovostnejše življenje naših psov (imamo pa tudi majhen mačji kotiček). Med drugim lahko preberete:  

  • kako sestavljati obroke in kako jih pripravljati
  •  kakšen naj bo vaš nakupovalni seznam
  •  kako določiti pravilne količine hrane za dnevni obrok in kolikokrat na dan hraniti
  •  ali boste morali zaradi nove prehrane bankrotirati (v nasprotju s pričakovanji je naravna hrana cenejša od briketov, še zlasti, če upoštevate zmanjšane stroške za nego, veterinarja in zdravila)
  •  kaj narediti, če ste vegetarijanci in mesa ne kupujete
  •  kako poskrbeti za naravno prehrano na poti ali če morate oddati kužka v varstvo
  •  s čim še lahko preprečite raka in podaljšate svojemu psu življenje
  •  kako boste vedeli, da zdrava in naravna prehrana deluje
  •  in kopico drugih uporabnih nasvetov.


Želimo vam veliko veselih, brezskrbnih in zdravih let z vašimi ljubljenčki.

 

                                                                     Ksenija Milič in ekipa spletne strani

                                                                     http://kuzki.povejnaprej.net


Na vrh


 
Hranite domačega ljubljenčka s surovo hrano in zmanjšajte stroške za veterinarja!      ~ Shirley Lipschutz-Robinson

 


"Dandanes opažamo pri živalih bolezni, ki jih pred leti ni bilo. Mnoge izmed teh bolezni izvirajo iz prehrane …" Don E. Lundholm, dr. vet. med.


Dr. Kollath iz bolnišnice Karolinska v Stockholmu je vodil študijo o živalski prehrani. Ko so mladičem dajali kuhano in industrijsko obdelano hrano, so bili sprva videti zdravi. Toda ko so živali dosegle odraslo dobo, so se pričele starati hitreje, kot bi bilo normalno, poleg tega pa so tudi začele kazati simptome kroničnih degenerativnih bolezni. Kontrolna skupina živali, ki je prejemala surovo hrano, se je starala počasneje in ni imela degenerativnih bolezni. Podoben primer vidimo tudi v naravi, kjer divje živali, ki jedo samo surovo hrano, polno encimov, nikoli ne dobijo degenerativnih bolezni, kakršne pestijo ljudi.


Če boste kdaj opazovali telesno stanje živali v divjini, boste spoznali, da so jim tako imenovane degenerativne in "starostne" bolezni sorazmerno tuje. Ogrožajo jih samo naravni plenilci, sicer pa divje živali živijo sorazmerno dolgo in zdravo življenje. Kaj pa se zgodi, ko živali udomačimo in jih spremenimo v hišne ljubljenčke? Ali se zavedate, da naglo dobijo vse tiste bolezni, ki jih imajo tudi njihovi "lastniki"? Očitno delamo pri njih podobne napake, kot jih delamo pri sebi.


Pred leti je dr. Francis Pottenger izvedel eksperiment z več sto mačkami. Razdelil jih je v dve skupini in hranil eno skupino s hrano, ki je zanje naravna, .t.j. s surovim mesom, drugo skupino pa z nenaravno kuhano hrano. Ta eksperiment je izvajal skozi tri generacije. Mačke, ki so dobivale naravno, nekuhano hrano, so bile izvrstnega zdravja. Mačke, ki so dobivale kuhano hrano, so razvile enake civilizacijske bolezni kot ljudje in so morale dobivati podobna zdravila.


Dr. Donald Ogden, dr. vet. med, je zapisal, da se hranila v komercialni hrani za pse in mačke (tudi v tistih najdražjih znamkah), s predelavo popolnoma spremenijo, pokvarijo, devitalizirajo in uničijo, za to pa so krivi vročina in druge vrste obdelave ter barvila, konzervansi in druge kemične snovi.


Če žival redno hranimo s takšno hrano, se v njeni krvi, limfi in drugih tkivih akumulirajo toksini, ki slabijo njihov imunski sistm in jih naredijo dovzetne za kronične bolezni.


Novinar Jesse Dallas je napisal, da procesirana hrana in zdravila resno ogrožajo vitalnost in imunske sposobnosti številnih domačih ljubljenčkov. Psi in mačke se anatomsko precej razlikujejo od ljudi. Njihova prebavila so recimo dolga le za polovico človeških, zato se zaužita hrana pri njih prebavlja in asimilira drugače. Medtem ko lahko prevelike količine rdečega mesa pri ljudeh povzročijo raka, lahko pomanjkanje surovega mesa v živalski prehrani privede do hudih zdravstvenih težav.


Živali potrebujejo za zdravje encime, aminokisline in druga hranila; dobijo jih v kosteh in mesu. Številne težave s kožo in dlako so neposredna posledica pomanjkanja surovih živalskih maščob – prav tistih maščob, za katere ljudje pogosto menijo, da njihovim ljubljenčkom škodujejo. Živalska hrana mora vsebovati vsaj 30 % surovih maščob. Njihovi organizmi niso ustvarjeni tako, da bi lahko dobro presnovili kuhano meso ali kuhane maščobe. Panter in šakal si v divjini plena nikoli ne spečeta na ražnju ali žaru, tudi prekadita ga ne. Pa vendar se večina pasjih in mačjih lastnikov kar strese ob misli, da bi morali dati svoji živalci surovo meso. Skrbi jih tudi zaradi bakterij in parazitov. Vendar se psi in mačke ne morejo zastrupiti s salmonelo, saj je njihov prebavni sistem tako kisel, da pobije vse. To je tudi razlog, da lahko pes zakoplje kost, nato pa jo čez dva tedna kljub gnijočemu mesu brez težav poje.


Za povrnitev zdravja potrebujejo domači ljubljenčki prehrano, ki bo krepila njihov imunski sistem in ki je najboljši možni približek tistemu, kar bi jedli v naravi. In takšno hranjenje ni nič težkega. Ni potrebno drugega, kot da svojemu psu ali mački daste nekaj surovega mesa, kosti, maščob in malo surove zelenjave.

(Članek je s spletne strani www.living-foods.com/articles/rawpetfood.html.)

Na vrh


Ester C - čudežno zdravilo za displazijo kolkov?

Larry Mueller, urednik revije Hunting Dogs (Outdoor Life 1996)  


Ko me je iz Teksasa poklical znanec, B. J. Richardson, sem v njegovem glasu zaznal obenem dvom in upanje: "Moj angleški pointer nima še niti leto dni, pa zadaj že šepa, še zlasti na levi strani," je dejal. "Rentgen je pokazal displazijo kolkov. Veterinar pravi, da imam samo dve izbiri: operacijo, ki bi psu bolečine ublažila, ali evtanazijo. Prve izbire si ne morem privoščiti, druga pa ne pride v poštev. Je res, da bi mu utegnil pomagati vitamin C?"


Moral sem mu priznati, da nisem še nikoli slišal, da bi vitamin C ozdravil displazijo kolkov, bilo pa mi je znano, da je veterinar Wendell Belsfield iz San Joseja v Kaliforniji s tem vitaminom displazijo preprečil - ali pa je preprečil vsaj njene simptome - pri osmih leglih nemških ovčarjev, pasme, ki je temu hudemu bolezenskemu pojavu na kolčnih sklepih močno podvržena. Šlo je za pare staršev, ki so imeli displazijo tudi sami ali pa so že imeli legla mladičev, ki so dobili displazijo. Belsfield je samicam skozi vso nosečnost in tudi med dojenjem dajal vitamin C. Mladiči so nato dobivali vitamin C od prehoda na trdno hrano do starosti dveh let. V vsem tem obdobju niti eden od mladičev ni dobil displazije.


Čeprav Belsfieldov pristop v najstrožjem smislu ni bil znanstven, pa je zagotovo dokazal, da je displazijo kolkov mogoče preprečiti. Še vedno pa mi ni bilo jasno, kako je mogoče sklep, ki je že poškodovan, popraviti, in to brez operacije. Ker pa se je zdelo, da je vitamin C za Richardsona edino upanje, sem mu povedal vse, kar sem o njem vedel.


Številni bralci so mi naprimer pisali in mi povedali, da so bili njihovi artritični psi, ki so bili navadno po nekaj urah lova čisto obnemogli, po uživanju vitamina C zmožni loviti več dni zapored. Resda nihče od njih ni bil displastičen, ampak kdo ve …


Domislil sem se še, da sem bral o poskusih zdravnika Boba Cathcarta iz Kalifornije, ki se je zavzemal za vitamin C in trdil, da zdravi najraznovrstnejše težave in bolezni, povezane s sklepi. Osredotočal se je predvsem na visoke odmerke in jih povečeval, dokler ni dosegel tako imenovane "črevesne tolerance". Čeprav je on zdravil ljudi, so se po njem zgledovali tudi mnogi veterinarji. Trdili so, da je treba odmerke vitamina C nenehno povečevati, dokler se psu iztrebki ne zmehčajo oziroma ne utekočinijo. Takrat pa je treba začeti odmerek zmanjševati, po pol grama ali en gram naenkrat, dokler se znova ne učvrstijo. Tako ugotovljeni odmerek je predstavljal maksimalni odmerek vitamina C, ki ga pasji organizem lahko izkoristi.


Vedel sem tudi, da je najboljša možna oblika vitamina C t. i. ester C, ki ga je bilo možno dobiti v trgovinah z zdravo prehrano. V estru C je vitamin molekularno vezan na kalcij, zato ne povzroča težav zaradi svoje kislosti, kakršne poznamo pri običajni obliki vitamina C, askorbinski kislini, ki utegne pri psu vzdražiti želodec. Ester C vsebuje tudi naravne presnovke vitamina C, ki lahko hitreje in učinkoviteje prehajajo v celice (navadna askorbinska kislina je počasnejša in je veliko ostane v krvnem serumu, zato jo zanese v ledvice, ki jo hitro izločijo v urin, tako da v veliki meri ostane neizkoriščena).


Pintova ozdravitev


Mesec ali dva pozneje sem izvedel, da je Richardsonov pes Pinto začel okrevati že prej kot v enem tednu po tem, ko je začel dobivati največje možne odmerke estra C. Pinto je bil vnuk Miller's Chiefa, enajstkratnega šampiona v lovskih tekmovanjih in je zdaj dirkal kot za stavo. Bil sem presenečen in navdušen.


Dve leti pozneje me je zaneslo v Teksas in sem se oglasil pri Richardsonu, da Pinta ogledam še sam. Richardson mu je ves čas redno dajal vzdrževalne odmerke estra C. Pes je med tekom premikal zadnje tačke z eleganco in močjo. Le dvakrat sem opazil, da je za korak ali dva komaj opazno klecnil. To je bil edini znak, da ni vse stoodstotno v redu. Toda obakrat je Pinto takoj preklopil nazaj v normalen drnec.


Še vedno mi ni bilo jasno, kako lahko ester C na novo oblikuje pokvarjen sklep, vendar me je navdajalo upanje. Poznal sem že kar nekaj ljudi, katerih psom se je po jemanju estra C stanje klinično izboljšalo, nihče od njih pa ni po tem opravil pri psu slikanja kolkov. Zato sem prosil Richardsona, naj to stori.


Po slikanju mi je poslal po pošti prvotno rentgensko sliko, ki je bila posneta pred dvema letoma, in novi posnetek. Obe sliki sem pokazal dr. Dianni K. Stuckey, specialistki radiologije iz St. Louisa. Pogledala je prvotno sliko in mi pokazala znake displazije kolkov, ki so bili najhuje izraženi na levem kolku. In druga slika?


"Ta kaže artritis, ki displaziji kolkov navadno sledi," je odvrnila. Pojasnil sem ji vse o Pintovem naglem in trajnem okrevanju po jemanju estra C. "Kako se je lahko ta pes iz napol hrome živali le v nekaj dneh spremenil v žival, ki po mili volji teka naokrog in očitno nima nobenih bolečin? In kako je lahko tak ostal še do dandanes, ne da bi se v samih kolkih kaj spremenilo?"


"Občasno se zgodi tudi to," je odvrnila Stuckeyjeva. "Pes je artritičen, vendar se premika, kot da nima nobenih bolečin. Ne vemo, zakaj je tako. Morda ima krepko srce ali pa visok bolečinski prag."



Skrivnost se razkrije


Prepričan sem, da takšna nenavadna izboljšanja pogosto opažajo tudi veterinarji. Vendar pravi odgovor na moje vprašanje, zakaj se je Pintu stanje tako izboljšalo, ni ta, da je imel morda krepko srce ali visok bolečinski prag. Pred tem je imel namreč hude bolečine in je izredno močno šepal. Če se je njegov odziv na tako hude bolečine izboljšal samo v nekaj dneh, je moralo to spremembo nekaj povzročiti.


Rentgenska posnetka je primerjal še dr. Chuck Noonan iz Westona v Connecticutu. Opazil je rahlo izboljšanje kolčne displazije, vendar je povedal, da je prizadeti kolčni sklep opazno podvržen degenerativneu artritisu, do katerega je prišlo zato, ker je glava displastične kosti tolkla po ponvici sklepa, ki jo obdaja, in skakala ven.


"Triinosemdeset odstotkov psov z displazijo kolka sčasoma doživi izboljšanje ali pa se naučijo, ko postajajo starejši, težavo bolje obvladovati," je pojasnil Noonan. "Druga slika kaže, da se je displazija nekoliko ublažila, vendar je stanje sklepa zaradi artritisa slabše, kot na prvotnem posnetku. Možno je, da vitamin C pomaga "podmazovati" sklep in da zato pes čuti manj bolečin."


Med svojim raziskovanjem sem ugotovil, da Pintov primer nikakor ni osamljen. Kmalu po Richardsonu sem prejel pismo Steva Dudleyja iz Arizone. Njegov mladi črni labradorec, ki se je izkazal za zelo obetavnega v lovskih tekmovanjih, je zaradi kolčne displazije ohromel. Dudleyjev veterinar je predlagal, da bi psu operativno zamenjali kolk - sicer bo moral dati štiriletnega psa evtanazirati.


2. del

Dudley se je namesto tega odločil za ester C in psu se je stanje takoj izboljšalo. Dudley mi je napisal, da je labradorec do konca življenja prejemal ester C in doživel 13 let ne da bi kdajkoli pokazal znake bolečin, šepanja ali nerazpoloženosti za lov.


Morje dokazov

Raziskava me je pripeljala tudi do Charlesa Docktorja, veterinarja iz Arizone, enega prvih, ki so učinkovitost estra C za zdravljenje težav s sklepi preverili v praksi. Docktor je že leta 1983 uporabljal ester C pri velikem številu artritičnih psov ter pri tem ugotovil, da se je kar 75 odstotkom bolezensko stanje že v kratkem času izboljšalo.

Na čisto drugi celini in brez povezave z razskovanji dr. Docktorja je veterinar iz Osla na Norveškem, dr. Geir Erick Berge, izvedel podobno študijo. O njej je leta 1990 poročal v avgustovsko-septembrski številki strokovne revije The Norwegian Veterinary Journal. Berge je izbral 100 psov z različnimi obolenju sklepov. Pri zdravljenju je  ugotovil, da se je 75 odstotkom psov stanje naglo izboljšalo - nekaterim le delno, drugim pa skoraj v celoti. Dr. Berge je še dodal, da so za ponovno izgradno tkiva v obolelem sklepu potrebne ogromne količine presnovkov vitamina C.

Podatke, ki podpirajo zdravljenje z vitaminom C, je objavila tudi dr. N. Lee Newman, ki je izvedla 18-mesečno klinično testiranje estra C v zdravljenju degenerativnih bolezni sklepov pri tekmovalnih konjih. Dr. Newmanova je opazila izjemno uspešnost te snovi: izboljšanje je doživelo kar 90 % konjev, nekateri zelo dobro, drugi pa izvrstno. Poleg tega je kar 80 % konjev ostalo zdravih tudi potem, ko so ester C prenehali dobivati. Newmanova je bila mnenja, da je zasluga estra C predvsem to, da ohranja integriteto kolagena in vezivnih tkiv, poleg tega pa tudi mobilizira bele krvne celice imunskega sistema in deaktivira proste radikale, ki bi sicer poškodovali celične membrane.

Obstajajo pa tudi ugledni viri, ki trdijo popolnoma nasprotno. Glasilo kolidža za veterinarsko medicino na univerzi Cornell, Animal Health, je maja 1995 zanikalo, da bi vitamin C kakorkoli koristil bodisi za preprečevanje, bodisi za zdravljenje bolezni okostja pri psih. "Prav nobeno poročilo ne potrjuje, da bi vitamin C v takšnih primerih lahko pomagal" so zapisali v  glasilu. V nadaljevanju so še razvili teorijo, da dodajanje vitamina C psom ne more koristiti zato, ker ga psi v zadostnih količini izdelajo že sami, v lastnih jetrih.

Vendar je takšno utemeljevanje vprašljivo. Količina izdelanega vitamina C je od psa do psa različna, pa tudi potrebe vseh psov niso enake. Poleg tega se močno razlikujejo tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na stanje posameznega psa, denimo njegovo okolje in njegovo siceršnje zdravstveno stanje. V človeški medicini "zadostna količina" vitamina C naprimer pomeni samo toliko, da človek ne dobi skorbuta. Kakšna pa je "zadostna količina" za mesojedca, kot je pes? In kakršnakoli ta "zadostna količina" že je, zadostne količine nikoli ne smemo enačiti z "optimalno količino"!

Okoli tega se torej bijejo bitke v zvezi z vitaminom C, in pripraviti znanstvenike do tega, da spremenijo svoje strokovno mnenje je podobno brezupno kot prepričevati ljudi o tem, naj spremenijo svoje versko prepričanje. V prid Cornellu moramo zapisati, da so bili dotedanji dokazi o koristnosti uporabe visokih odmerkov vitamina C pri displastičnih psih v resnici pretežno pripovedne narave. Večina veterinarskih razsikav, ki jih je takratna literatura navajala, je bila pravzaprav izvedena le z namenom preverjanja učinkovitosti. To pomeni, da so vsi preučevani psi prejemali podobne odmerke vitamina, medtem ko kontrolne skupine psov (za primerjavo) ni bilo. Preverjanje učinkovitosti je res močno podprlo uporabo vitamina C in pokazalo zelo dobre rezultate, vendar med znanstveniki tovrstne raziskave ne štejejo kot veljaven znanstveni dokaz.


Ključni preiskus

Leta 1994 pa je veterinar L. Phillips Brown objavil rezultate, ki so bili končno tudi znanstveno sprejemljivi. Na nacionalni konferenci holistične veterinarske medicine je poročal, da je opravil dvojno slepo navzkrižno študijo o učinkih vitamina C. Brown, ki je lastnik največje veterinarske bolnišnice na Cape Codu in ki tam deluje že 22 let, je testiral vitamin C na 50 psih s hudimi boleznimi sklepov. Psi so bili izbrani iz populacije več kot 500 psov v velikem živalskem zavetišču v Utahu. Podjetje Inter-Cal, izdelovalec estra C, je samo zaprosilo Browna, naj preuči rabo tega vitamina, saj so verjeli, da bi utegnil imeti odločilno vlogo pri zdravljenju sklepnih obolenj. Dave Stenmoe, eden izmed predstavnikov izdelovalca, pravi: "Browna smo prosili, naj nam nobene naše trditve ne verjame na besedo. Želeli smo samo, naj bo odprt za vse možne izide."

Brown je naposled v to privolil. V študiji je primerjal ester C, navadni vitamin C in placebo.

Skupaj z veterinarjem iz zavetišča v Utahu sta izbrala pse z najhujšimi boleznimi sklepov in jih razdelila v pet skupin.

Po štirih tednih testiranja so psom prehranska dopolnila za tri tedne ukinilii. Nato so vsakega psa prerazporedili še v drugo skupino, kjer jenadalnje štiri tedne prejemal drugo snov, kot jo je prejemal prej. Po treh tednih premora so 60 % psov razporedili še v tretjo skupino, medtem ko so preostalih 40 % razporedili nazaj na snov, ki so jo prejemali prve štiri tedne.


3. del

 

Rezultati so bili impresivni in izrazito v korist zdravljenja z estrom C. Pri 78 odstotkih psov, ki so dobivali 2.000 mg estra C na dan, se je že v štirih ali petih dneh opazno izboljšala mobilnost. Povprečna ocena izboljšanja je bila 1,52. Pri okoli 60 % psov se je stanje po ukinitvi estra C poslabšalo, vendar se je tistim, ki so jih v tretji fazi znova začeli zdraviti, mobilnost povrnila. Njihovi skrbniki niso opazili neželenih stranskih učinkov.


V skupini, ki je prejemala nižji odmerek (850 mg estra C), se je stanje izboljšalo le pri 52 % psov, njihova povprečna ocena pa je bila 0,45. Očitno je torej izboljšanje odvisno od velikosti odmerka. Če so psi iz skupine z 2.000 mg na dan dobivali poleg estra C še minerale, je bilo izboljšanje opazno le pri 62 %, njihova povprečna ocena pa je znašala 0,87. Zakaj je ester C brez mineralov dosegal boljše rezultate, ni znano.


Z navadnim vitaminom C se je stanje izboljšalo le pri 44 % psov, povprečna ocena pa je znašala 0,67. Kot so tudi pričakovali, se v skupini psov, ki je prejemala placebo, ni nič spremenilo.


Tudi najbolj zagrizeni skeptiki ne morejo ignorirati izsledkov takšne dvojno slepe, navzkrižne študije. Seveda nekateri uspešnost uporabe vitamina C pri zdravljenju displazije kolkov še vedno omalovažujejo ali celo zanikajo, saj rentgenski posnetki kažejo, da so kolčni sklepi lahko še naprej razrahljani ali da ostaja artritis prisoten še naprej. Celo Brown je potrdil, da rentgenski posnetki, ki jih je zbral v svoji študiji, tudi po zdravljeno z estrom C kažejo defektne skeletne strukture.


Faktor mehkega tkiva


Toda tisti, ki so doživeli pri svojih psih izboljšanje zaradi estra C, gledajo predvsem na obnašanje živali. In vsi vidijo, kako se je izboljšala njena zmožnost gibanja. Kako imajo lahko tako zagovorniki estra C kot skeptiki prav? Morda zato, ker imajo tako eni kot drugi prav nekako napol.


Sklep ni sestavljen samo iz kosti. Med njimi se nahaja tudi mehko tkivo – hrustanec in sinovialna membrana – ki omogoča premikanje. Če to tkivo podleže obolenju, postane gibanje skrajno boleče. Vitamin C je bistvena komponenta pri tvorbi in regeneraciji mehkih tkiv, saj pospešuje nastanek kolagena. Kolagen je čvrsta, vlaknasta snov, ki drži celice skupaj. Hkrati pa mehko tkivo vsebuje tudi vodo, ki ohranja kompresijski upor in notranjost sklepa "oblazini". To je tisto "podmazovanje", ki ga je pri oceni Pintovih rentgenskih posnetkov omenil Noonan.


V zdravem hrustancu normalno izgubo celic nadomestijo nove, zdrave celice in tkivo se regenerira. V obolelem ali vnetem tkivu pa je izguba celic prevelika. V primeru pasjega kolčnega sklepa to pomeni, da primernega oblazinjenja verjetno ni več. Posledično pride do povečane potrebe po vitaminu C, ki postane tako velika, da je proizvodnja lastnega vitamina C v pasjih jetrih ne dohaja več. Zato se stanje v sklepih vse bolj in bolj slabša.


V kolikor ga seveda ne popravimo z dajanjem dodatnega vitamina C, ki proces slabšanja zaustavi.


Izkušnje iz prakse kažejo, da psi, ki dobivajo ester C, lahko živijo normalno življenje, brez hromečih bolečin in "umiranja na obroke". Zato je ester C lahko za mnoge skorajda čudežno 'zdravilo'. V reviji Outdoor Life pa vendar želimo opozoriti, da ne moremo kar na splošno govoriti o tem, da vitamin C zdravi ali zaustavi pasjo displazijo kolkov. Nekateri veterinarji trdijo, da je dajanje tega prehranskega dopolnila samo obliž, ki prekrije veliko resnejši problem.


Nekaj pa moramo vsekakor še povedati. Displazija kolkov je vsaj delno dedna bolezen. In pri njej ne gre zgolj za enostavno okvaro posameznega gena. Zato mnoge skrbi, da bi lastniki displastične pse uporabljali za razmnoževanje, kar bi bolezen še bolj razširilo. Zato menimo, da je po vseh podatkih sodeč dajanje vitamina C zelo koristno, da pa se je pred tem priporočljivo posvetovati z veterinarjem. In dokler o zadeve ne bo znano več, nikakor ne dopustite, da bi displastičen pes imel mladiče.

 


Na vrh


Zakaj sladkor hromi imunski sistem in povzroča civilizacijske bolezni

 

Komentar Povejnaprej.Net:

Odzivih naših bralcev kažejo, da ogromno razmišljajo o prehrani svojih domačih ljubljenčkov in se sprašujejo, kaj storiti, da bo prehrana zares optimalna. Večini je tudi jasno, da žita, soja, koruza itd. - se pravi, velike količine sladkorja - niso tisto pravo živilo za pse in mačke. Nekateri pa o tem dvomijo in se jim zdi, da bi mogoče utegnila biti umetna hrana, ki jo je zamešal "strokovnjak", vendarle najboljša, ker je "uravnotežena" in vsebuje "ravno pravšnjo mešanico vitaminov".

Žal je tako, da so vsi ti vitamini dodani v klavrno majhnih količinah, ki niti približno niso terapevtske. To pa ni glavni razlog, da so briketi tako škodljivi. Poleg kemije in neprimernih, vsake obsodbe vrednih virov, iz katerih izdelovalci nabavljajo sestavine, je tisto najškodljivejše in najbolj smrtonosno v briketih in konzervah prav sladkor. Zakaj skrajšuje življenje in je povzročitelj večine presnovnih bolezni (ne samo diabetesa, temveč tudi visokega krvnega tlaka, srčnega popuščanja in drugih srčnožilnih bolezni, povišanih krvnih maščob in holesterola itd.), je izvrstno obrazloženo v predavanju dr. Rona Rosedalea, priznanega strokovnjaka za insulin in leptin ter izvedenca za prehrano in preučevanje presnovnih bolezni. Zato smo se odločili, da del njegovega predavanja objavimo.

Sladkor pa ne le močno moti metabolizem vseh živih bitij (psa, mačke, človeka ...) Huda posledica vnašanja velikih količin sladkorja je tudi zvišanje ravni insulina v krvi, insulin pa včasih povzroči v telesu še neprimerno več škode kakor sladkor.

Predavanje je bilo sicer namenjeno za ljudi in ne za pse ali mačke, vendar vse povedano velja tudi za slednje.

 

Kadar se prehladite in vam teče iz nosa, se boste morda zatekli po pomoč k zdravniku. Deset let sem delal na otorinolaringologiji in vem, kaj vam zdravnik v takem primeru predpiše: dekongestiv. Ni mogoče povedati, koliko bolnikov sem obravnaval, ki jim je družinski zdravnik za prehlad predpisal Sudafed, nato pa so prišli k meni, ker so dobili resnično hudo infekcijo sinusov.


Kaj se zgodi, če zdravite samo simptom (zamašen nos) z dekongestivom?


No, vsekakor vam dekongestiv odmaši nos, saj prepeči nadaljnje izločanje sluzi. Ampak zakaj se je sluz sploh izločala? Zato, ker se je telo skušalo očistiti in si sprati sluznico. V sluzi pa se nahaja tudi IgA, izjemno močno protitelo, ki ubija viruse. Če ni sluzi, tudi IgA ne bo.


Zato je pomembno, da ne zdravimo simptomov, temveč osnovni vzrok bolezni. Ostanimo še naprej pri primeru prehlada. Zakaj se pravzaprav sploh prehladimo?


Vsak dan vdihavamo nešteto virusov; tudi vi jih vdihavate prav ta trenutek. Vdihavate raznorazne viruse, med njimi tudi virus prehlada.


Zakaj potem nismo vsi prehlajeni?


Zato, ker pri vsakomur v telesu ne vladajo enake razmere. Do bolezni pride samo, če vaše telo virusu izreče dobrodošlico. Virus se bo lahko obdržal in se razmnožil le v primeru, da je vaš imunski sistem na tleh.


Tako morda lahko rečemo, da je tista osnovna bolezen pravzaprav oslabljen imunski sistem. Zato v takšnih primerih priporočajo velike količine vitamina C; nadvse verjetno je namreč, da pri osebi s šibko imunsko odpornostja vlada pomanjkanje tega vitamina.


Žal pa vitamin C ne deluje vselej enako dobro. Zakaj ne? Najprej povejmo, da vitamin C skoraj vsi sesalci izdelujejo sami, le človek in še nekaj živalskih vrst tega niso sposobni. Tista bitja, ki vitamin C izdelujejo sama (mednje sodijo tudi psi in mačke), ga tvorijo neposredno iz glukoze in pravzaprav imata obe spojini zelo podobno sestavo. Zato v telesu pri privzemu v celice med seboj tekmujeta.


Že mnogo desetletij vemo, da sladkor zatre imunsko odpornost. V sedemdesetih letih so odkrili, da vitamin C potrebujejo bele krvničke, da lahko fagocitirajo (požrejo) bakterije in viruse. Za tovrstno akcijo bele krvničke potrebujejo petdesetkrat večjo koncentracijo vitamina C, zato ga morajo kopičiti.


Tudi Nobelov nagrajenec Linus Pauling je vedel, da so za uspešno delovanje belih krvnih celic potrebne ogromne količine vitamina C, zato je tudi oblikoval teorijo, da je za boj proti prehladu potrebno vnesti v telo veliko tega vitamina.


Vendar pa imata, kot vemo, vitamin C in glukoza podobno kemijsko sestavo. Kaj se v telesu zgodi, ko se raven krvnega sladkorja poviša? Vitamin C in glukoza začneta tekmovati za možnost vstopa v celice. Vstop obeh pa uravnava le ena sama spojina - insulin. Če je v krvi preveč glukoze, bo vitamin C ostal zunaj, saj mu bo vstop v celice onemogočen. Šokantno pa je to, da za takšno onemogočenje sploh ni potrebno veliko sladkorja: zadošča že vrednost okoli 6,6 mmolov na liter,
in napadalne sposobnosti naših belih krvničk se zmanjšajo za 75 %.



Zato je zamisel, da se je treba prehranjevati tako, da zaužijemo veliko kompleksnih ogljikovih hidratov in malo nasičenih maščob, trapasta. Prehrana z visoko vsebnostjo kompleksnih ogljikovih hidratov ni nič drugega kakor prehrana z visoko vsebnostjo sladkorja. Če je sladkorja preveč, bo ta zatrl telesni imunski sistem, odvečno glukozo pa bo telo zelo hitro shranilo v obliki nasičene maščobe (prav tiste maščobe, ki jo tovrstna prehrana odsvetuje!)


Iz predavanja dr. Rona Rosedalea, priznanega zdravnika in ustanovitelja Rosedale Centra v Denverju, Colorado, ZDA. Dr. Rosedale je pomagal desettisočim bolnikom z domnevno neozdravljimi presnovnimi boleznimi znova pridobiti zdravje.

Na vrh
 


Naravna hrana zdravi, umetna pa uničuje in ubija …

Dr. Diana Schwarzbein

 

Komentar Povejnaprej.net: Dr. Schwarzbeinova je avtorica knjige "The Schwarzbein Principle" in drugih knjig ter ena vodilnih avtoritet na področju presnovnega zdravljenja. Leta 1993 je v Santa Barbari v ZDA ustanovila Endokrinološki inštitut. Pri zdravljenju se še zlasti posveča presnovnim težavam, sladkorni bolezni osteoporozi, menopavzi in boleznim ščitnice.

Zdravnica zagovarja naravno prehranjevanje, saj je ugotovila, da je vzrok presnovnih bolezni, prezgodnjega staranja in oslabljenega imunskega sistema skoraj vedno nenaravna, tovarniško izdelana ali predelana hrana, ki jo za povrhu "začinimo" še z raznimi kemičnimi dodatki. Pri svojih bolnikih z uvedbo žive, naravne hrane dosega zavidljive rezultate; uspešno preprečuje in zdravi degenerativne bolezni, presnovna obolenja ter odpravlja bolečine in zasvojenost.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da kemija ter nenaravna, sintetično izdelana in močno obdelana hrana ni škodljiva samo za ljudi, temveč tudi za njihove kosmatince ...

 

Od industrijske revolucije naprej je večina ljudi prenehala nabirati, gojiti, molsti ali loviti svojo hrano. Sedaj jemo samo še umetno, kemično spremenjene ali sploh kemično narejene stvari, ki jim pravimo "izdelki prehrambene industrije".


Domišljamo si, da bodo naša telesa predelala vse, kar vnesemo vanje. Vendar bi morala biti vsaka snov, ki jo damo v svoje telo, uporabna bodisi kot gradbeni material ali za pretvorbo v energijo. Če temu ni tako, jo telo zazna kot nekaj nevarnega. Izdelki, kot so saharin, margarina in druge umetne snovi, kamor seveda šteje vsa rafinirana in procesirana hrana, so škodljivi, ker poškodujejo celice. Vsi kemični procesi v telesu se odražajo na molekularni ravni, zato moramo skrbno premisliti, kaj vnašamo v telo.


To velja še toliko bolj, ker pač hrane osebno ne nabiramo, gojimo, molzemo ali lovimo več.


Verjetno mnogi ne razmišljajo o kemikalijah, ki jih v obliki umetno izdelane ali pridelane hrane in drugih nenaravnih izdelkov vnašajo v telo, zato, ker ne razumejo pomena biološke prehranske verige. Osebno menim, da ljudje, če bi to verigo razumeli, ne bi več uživali kemikalij, umetne hrane in umetnih prehranskih aditivov, ker bi se preveč bali za svoje zdravje.


Poenostavljeno povedano, prehransko verigo tvori energija, ki se v določenem okolju prenaša iz enega sistema v drugega. Vsa živa bitja so sestavljena (pretežno) iz osnovnih elementov - kisika, vodika, dušika in ogljika. Ti elementi se reciklirajo iz prsti po prehranski verigi navzgor do nas. To se zgodi prek hrane, ki jo jemo, in zraka, ki ga vdihavamo. Ko umremo, se vsi ti elementi povrnejo spet v prst. Podrobneje poteka zadeva takole:


  1. Sonce daje energijo rastlinam v obliki sončne toplote.
  2. Sončna energija in hranila v prsti ali gnojivu omogočijo rastlini, da raste in pri tem kot stranski produkt (fotosinteza!) sprošča kisik.
  3. Živali vdihavajo zrak in žvečijo rastline, ki predstavljajo njihovo hrano. Nekatere živali premorejo encime, ki lahko prebavijo celulozo v sladkor, nato pa jo spremenijo v beljakovine, s katerimi gradijo in obnavljajo svoje telo. Po tej poti se elementi iz rastlin prenesejo v živalska tkiva.
  4. Ker ljudje nimajo sposobnosti prebavljati celulozo in jo spreminjati v beljakovine, oskrbujejo ljudi z beljakovinami (v obliki mesa, jajc, mleka itd.) živali z nižjega dela prehranske verige.
  5. Ljudje, živali in rastline umrejo in razpadejo, s čimer vrnejo hranila v prst in jo "pognojijo".
  6. Cikel se ponavlja.


Vsa živa bitja, tudi ljudje, smo sestavljena iz dinamičnih tkiv, ki nenehno rastejo (primer: nohti, lasje) ali se obnavljajo. To je nujno potrebno, da se odstranijo stare celice in celični material (encimi, hormoni, nevrotransmiterji) in naredijo prostor za nove. Ta proces regeneracije je mogč zato, ker jemo prav tiste sestavine, iz katerih smo tudi sami narejeni. Drugače povedano, sestavljeni smo iz istih elemenotv, kot so sestavljene rastline in živali, ki jih jemo. Nismo sestavljeni iz elementov, ki tvorijo umetno hrano in druge snovi, kakršnih v naravi ni mogoče najti.


Če bi lahko z golim očesom opazovali zapletene biokemične procese, ki se odvijajo v našem telesu, bi bili zgroženi nad škodo, ki si jo prizadanemo, kadar uživamo nenaravne, sintetične, tovarniško izdelane snovi.


Na primer, če bi potem, ko spijemo gazirano pijačo, lahko videli, kaj se zgodi v naših celicah - kakšno neravnovesje si s tem povzročimo v naših molekulah, hormonih in encimih - bi nam takoj postalo jasno, da je takšna pijača za naše telo škodljiva. Ker pa je vsa prizadejana škoda za naše oči skrita, ostajamo še naprej ujeti v spiralo pospešenega staranja, naše zdravje pa se skozi čas postopno vse bolj poslabšuje. Potem se zredimo ali doživimo kakšno hujšo bolezen in se nam zdi, da nas je to doletelo "čez noč" …


Industrijska revolucija je našo prehransko verigo spremenila na katastrofalen način. Zdaj se za večino stvari, ki jih vnesemo v telo, zanašamo na umetno tehnologijo, večina ljudi pa avtomatsko domneva, da je takšna hrana normalna in zdrava. Toda uživanje kemije namesto naravne hrane, na uničujoč način poškoduje naše celice, zato se tako celice kot mi prenaglo postaramo in postanemo žrtve kroničnih degenerativnih bolezni.


Ta zahrbtni pojav pa oslabi tudi celotno prehransko verigo: s tem ko škodujemo sebi, škodujemo tudi svoji prehranski verigi in rušimo naravno ravnovesje.

Eden mojih poglavitnih ciljev je motivirati ljudi, da prenehajo zastrupljati svoje telo s kemijo. Rada bi jih spodbudila k temu, da bi začeli živeti bolj zdravo in bi se bolj zavedali pomena svojega telesa. Vsaka umetno narejena snov, ki za telo ni naravna, telo poškoduje. Marsikdo mi reče: "Prav, bom pa nehal kaditi marihuano." Vesela sem, če so ljudje pripravljeni opustiti vsaj eno škodljivo razvado. Za vaše telo pa je edina razlika med kemikalijami v marihuani in kemikalijami v aspartamu čas, ki ga ene ali druge kemikalije potrebujejo, da telo na celični ravni uničijo.


Na vrh



Terapevtski potencial prehrane brez žitaric

(Izvleček iz članka, objavljenega v Americal Journal of Clinical Nutrition avgusta 2007


Nedavne študije, ki so podrobneje raziskale metabolizem prehrane z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, so pokazale, da taka prehrana izboljša glikemični nadzor (tudi pri zdravih posameznikih in ne le pri sladkornih bolnikih z diabetesom tipa 2), trigliceride (t.j. maščobe v krvi), raven "dobrega" holesterola HDL in razmerje med HDL in LDL.


Poleg tega prehrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov tudi znižuje insulin, za katerega je dobro znano, da ga je zdravo imeti v krvi čim manj.


Pojav smrtnonosnih srčno-žilnih bolezni je mogoče občutno zmanjšati ali celo preprečiti


Vsi omenjeni izmerjeni parametri so pomembni dejavniki pri nastanku srčno-žilnih bolezni, zato iz ugotovitev izhaja, da prehrana brez žitaric in izdelkov iz moke ter brez krompirja, koruze, soje, riža pomembno znižuje dejavnike tveganja za pojav takšnih bolezni.


Ker so srčno-žilne bolezni danes najpogostejši vzrok smrti, to pomeni, da izogibanje navedenim izdelkom podaljšuje življenje.

Opomba Povejnaprej.Net: Mnogi mislijo, da je danes glavni vzrok smrti rak, vendar ni tako. V vseh "civiliziranih" državah so vodilni in močno prevladujoči vzrok smrti kardiovaskularne bolezni. To velja tudi za Slovenijo, podatke si lahko ogledate tukaj


Obstajajo pa še dodatni razlogi, da prehrana iz žit, moke, koruze, krompirja, soje in riža močno poslabšuje zdravje in ruši presnovna ravnovesja v organizmu:

  1. Takšna hrana se v telesu hitro spremeni v sladkor (glukozo), povišanje glukoze pa ima številne negativne posledice.
  2. Nobenega od navedenih živil ni mogoče uživati surovega, torej uživanje takšne hrane nujno poveča delež kuhane hrane, v kateri je večina hranil in koristnih snovi zaradi toplotne obdelave uničena ali, kar je še slabše, degenerirana.
  3. Povišan vnos ene vrste makrohranila, v tem primeru škrobnatih ogljikovih hidratov, neizogibno pomeni zmanjšan vnos katerega od drugih dveh makrohranil - beljakovin in zdravih maščob. Medtem ko poznamo esencialne aminokisline in tudi esencialne maščobe, pa esencialnih ogljikovih hidratov ni. Telo zna ogljikove hidrate, kadar jih res potrebuje, zelo dobro izdelovati samo, in sicer tako iz beljakovin kot iz maščob.


Kaj bi bilo, če bi se v prehrani povrnili h koreninam?


Le redke študije so se neposredno ukvarjale z raziskovanjem vprašanja, ali bi povrnitev k tradicionalnemu načinu prehranjevanja, kakršnega so poznali naši davni predniki, pomagala izboljšati zdravje današnjim praprebivalcem. V eni od študij je 10 avstralskih Aboriginov, ki so sicer živeli mestno življenje in so imeli sladkorno bolezen tipa 2, sedem tednov živelo kot lovci-nabiralci iz kamene dobe. Ob koncu študije so ugotovili precejšnje izboljšanje njihove telesne teže, serumske glukoze, merjene na tešče, insulina in trigliceridov.


Ko so se preiskovanci povrnili k svojemu prejšnjemu, urbanemu načinu življenja, sta se povečana teža in diabetes povrnila.


(Opomba Povejnaprej.Net: K dobrim rezultatom naravne prehrane ni prispevalo samo to, da so jedli bolj zdravo hrano, kar zadeva izbor živil, temveč tudi to, da hrana ni bila umetno predelana in seveda to, da večinoma sploh ni bila kuhana. Izboljšanje zdravja bi bilo seveda še večje, če bi udeleženci študije pri "prvobitni" prehrani vztrajali dlje časa ali sploh za vedno.)


Terapevtski potencial


Poleg tega, da je prehrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (PNVOH) koristna za zdravljenje debelosti, povišanega krvnega tlaka in hiperlipidemije, pa se je izkazala za zelo uspešno tudi pri zdravljenju drugih zdravstvenih težav. Študij, ki bi specifično preučevale učinke PNVOH pr zdravljenju metabolnega sindroma, še ni bilo, vendar bi bil to logični naslednji korak, saj tovrstna prehrana, še zlasti pa ketogena* PNVOH, izboljša tako glukozo, glikirani hemoglobin, holesterol HDL in obseg trebuha kot krvni tlak - vse to pa so elementi presnovnega sindroma.


* Ketogena prehrana je tista, ki vnaša v telo tako majhno količino ogljikovih hidratov, da je telo, ko se mora oskrbeti z energijo, prisiljeno "napasti" lastne zaloge maščob. Ko se v jetrih maščoba razgradi, nastanejo spojine, imenovane ketoni, ki jih telo lahko uporabi za energijo. Večina telesnih celic lahko uporablja kot gorivo tako ketone kot gluozo, nekatera tkiva (n.pr. možgani) pa imajo ketone celo raje. Živali, ki preživijo zimo v zimskem spanju, v tem času hranijo svoje celice prav s ketoni.

Se nadaljuje

Avtorji in vir:

Eric C Westman, Richard D Feinman, John C Mavropoulos, Mary C Vernon, Jeff S Volek, James A Wortman, William S Yancy, and Stephen D Phinney

Low-carbohydrate nutrition and metabolism  Am. J. Clinical Nutrition, Aug 2007; 86: 276 - 284.


Na vrh



Koliko psov mora še umreti zaradi človeškega pohlepa?


Mnogo ljudi je že slišalo, da so bile lani v ZDA, pa tudi drugod po svetu odpoklicane ogromne količine industrijske pasje hrane. Psi so namreč množično umirali (podobno se je dogajalo tudi z mačjo hrano), premnogi pa bodo imeli skrajšano življenje zaradi škode, ki jo je v njihovih telesih povzročil melamin, katerega so dodajali v pšenični gluten, ki so ga izdelovalci umetne pasje hrane – briketov in konzerv – nabavljali na Kitajskem.


V času, ko se je to dogajalo, so vsak dan objavljali nove in nove znamke pasje in mačje hrane, ki je vsebovala melamin. Škandal se je vlekel več mesecev, med preiskavo pa so odkrili, da so izdelovalci dodajali melamin tudi v zobne paste (pasje in človeške!), koruzni gluten in druge izdelke.


Izkazalo se je, da sta bili za kontaminacijo odgovorni dve kitajski podjetji. Melamin sta dodajali zato, ker jima je ameriški uvoznik povedal, da mora znašati vsebnost beljakovin v glutenu 75 %. Ker vsebnost v resnici ni bila takšna, sta podjetji v gluten dodali melamin, da bi analiza pokazala "pravilen" rezultat. To pa še ni vse. Kitajski izvoznik je nato ponaredil spremne dokumente za pošiljko, saj je vedel, da je pšenični gluten predmet inšpekcije.


Sedaj pa tisto glavno:


Kitajski izvoznik je ameriškega uvoznika obvestil, kaj je naredil, da bi pošiljka ustrezala merilom ameriških kupcev in ameriški uvoznik se je s tem popolnoma strinjal.


Saj je šlo tako ali tako samo za živali … Le kdo bi se obremenjeval s takimi malenkostmi, ko pa je treba misliti na profit.


Ameriška vlada noče razkriti natančnega števila smrti domačih ljubljenčkov, ki jih je povzročil melamin v pasji in mačji hrani. Še naprej trdijo, da je bilo smrtnih primerov samo 50. Toda veterinarji so o smrtih poročali tudi v okviru svojega združenja, in čeprav teh številk ne smejo prikazovati kot "uradne", je bilo po njihovih podatkih teh smrti več kot 5.000, na desettisoče psov in mačk pa je hudo zbolelo in mnogim od njih bodo posledice na ledvicah, jetrih in drugih organih ostale za vedno.


Ameriška zvezna uprava za prehrano in zdravila (FDA) je izvedla dolgotrajno preiskavo in 7.2.2008 so vložili ovadbo proti obema kitajskima dobaviteljema in proti ameriškemu uvozniku. Žalostno pri tem je to, da očitno ne bo mogoče sodno preganjati obeh kitajskih podjetij. Kot poroča New York Times, pa menda tudi ameriškega uvoznika, čeprav bi bil spoznan za krivega, ne bo mogoče kaznovati.


Kot je zapisala ljubiteljica psov, avtorica knjige Real Dogs Don't Eat Kibble (Psi v resnici ne jedo briketov) in znana zagovornica naravne pasje prehrane, Sandra Bailey, se je iz tega groznega dogodka porodilo vsaj to, da so psičarji in tudi nekateri veterinarji postali pozorni na to, da se na umetno industrijsko izdelano hrano ni mogoče kar slepo zanesti. Že več kot 60 let se skrbniki psov (in mačk) zanašajo na to, kar jim zagotavlja industrija pasje in mačje hrane. Brez pomislekov slepo verjamejo, da so ti umetni izdelki kakovostni in primerni, saj ne vedo, da se v njih znajdejo vsi odpadki človeške prehrambene industrije, pa še vse kaj hujšega.


Medtem so od teh istih izdelovalcev, ki so morali hrano lani odpoklicati (odpoklicanih je bilo kar 96 znamk pasje in mačje hrane!), že prišli na trg njihovi novi izdelki, ki naj bi bili domnevno "kakovostnejši". Nikar jim ne verjemite! Vsi po vrsti imajo pred očmi samo profit. In vsi po vrsti bodo še naprej skrbeli za to, da bodo vhodne sestavine teh izdelkov lahko nabavili po najnižji možni ceni.


Če jih je škandal z melaminom pretresel, jih je samo zato, ker je ogrozil njihove profite. In če bodo v svojem odnosu kaj spremenili, bo to predvsem skrb za lastno kožo. Uporabljali bodo manjvredne sestavine, ki jih bo teže odkriti in ki bodo ravno še na robu sprejemljivega. Postali bodo bolj previdni, ne zaradi psov temveč zaradi sebe.


Edini način, da zagotovite za svojega psa ali mačko zares kakovostno hrano, je ta, da kupujete surove, naravne izdelke, ki jih ni pred vami nihče obdeloval ali predeloval, ter da kupujete hrano v trgovinah, ki so namenjene človeku. Že tudi ta hrana je danes zaradi hormonov, pesticidov, antibiotikov in drugih kemikalj pogosto oporečna. Si lahko predstavljate, kako zelo oporečno je tisto, kar uporabijo za pasje in mačje konzerve ali brikete?


Naravna prehrana je preprosta in časovno ni zamudna. Glede na to, kaj danes vemo o umetni hrani za domače ljubljenčke, izgovor, da za naravno prehrano "ni časa" preprosto ni več sprejemljiv.


Vaš pes je zvesto in iskreno bitje, ki vam brezpogojno posveča vso svojo ljubezen in pozornost. Vi ste njegova družina in tudi svoje hrane ne more izbrati sam. Izberite po svoji vesti – izberite hrano, ki ga bo še dolgo ohranjala pri dobrem zdravju in bo zanj res najboljša.


(Povzeto po članku Sandre Bailey)

Na vrh


 

Zdravniki o škodljivosti kuhane hrane in boleznih


O škodljivosti kuhane hrane in boleznih, ki jih povzroča, je bilo povedanega, predvsem pa dokazanega že toliko, da lahko vsak, ki ga to le malo zanima, najde obilo gradiva. Pa začnimo s kratkim citatom iz knjige, ki se dobi tudi pri nas, Si to, kar ješ, britanske avtorice in znane strokovnjakinje za prehrano, dr. Gillian McKeith


V njej je zapisala, da kuhanje (povprečno) uniči okoli 85% hranil ter 100 % encimov. Podobno velja za topne beljakovine in vitamine, kjer pa gre v nepovrat "zgolj" od 50 do 95 %. Omenja tudi medicinsko študijo, v kateri so znanstveniki ugotovili, da lahko prehranjevanje samo s kuhano hrano privede do redukcije možganskega tkiva in otekanja nekaterih notranjih organov. Študija je bila opravljena na ljudeh, ljudje pa smo vendarle nekoliko bolj prilagojeni kuhani hrani kot psi, čeprav tudi za nas ni dobra.
Kuhana hrana povzroča pri psih (in seveda mačkah) veliko večjo degeneracijo in več zdravstvenih problemov kot pri ljudeh.


Kuhana hrana preobremenjuje imunski sistem


Dr. McKeith je tudi sama opravila raziskavo, v kateri je ugotovila, da so pri ljudeh, ki jedo samo kuhano hrano, poleg slabe oskrbe s pomembnimi nutrienti (t.j., hranilnimi snovmi) bele krvničke tudi v nenehnem stanju pripravljenosti, kar jih zelo preobremenjuje in slabi njihov imunski sistem. Stanje v organizmu primerja z avtom, "ki noče več vžgati, če preveč pritiskamo na plin, na koncu pa mu zalijemo svečke".


Omenja, da za človeka pomaga že, če je vsaj 50 % hrane surove. Psi in mačke pa v tem seveda niso enaki človeku, med drugim tudi zato, ker jedo kuhano hrano precej manj časa kot človek (psi okoli 10.000 do 15.000 let, mačke pa celo samo 4.000 let). Zato morajo pojesti surove hrane še toliko več, najbolje pa je, da pravzaprav jedo samo surovo hrano.


Surova hrana je bogatejša z encimi in esencialnimi mikrohranili


Seveda dr. McKeithova nikakor ni osamljena. Tudi številna druga literatura omenja podobne trditve. Dr. Paula Baillie-Hamilton, zdravnica z izkušnjami na področju kardiologije, gastroenterologije, endokrinologije in onkologije, doktorica toksikologije in znana strokovnjakinja za organsko prehrano, piše v svoji knjigi Toxic Overload (str. 63), da "s postopkom kuhanja v hrani zmanjšamo vsebnost esencialnih mikrohranil. Ne le da surova živila vsebujejo veliko večje količine mikrohranil, temveč vsebujejo tudi vrsto drugih koristnih snovi, denimo fitonutriente, ki igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju pravilnega delovanja organizma. Poleg tega je surova hrana tudi neprimerno bogatejša z encimi."

V poglavju Bolezni imunskega sistema (str. 119) v isti knjigi avtorica navaja seznam snovi, za katere je dokazano, da sprožajo alergične reakcije in povzročajo druga neravnovesja imunskega sistema. Na seznamu so se znašli tudi snovi za odganjanje insektov (zato na naši spletni strani priporočamo čim naravnejše snovi za odpravo te nadloge) ter plastika, prehranski konzervansi, umetne barve za živila in drugi aditivi.

Ogljikovi hidrati ogrožajo življenje

Dr. Scott Isaacs, specialist za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, piše v svoji knjigi Hormonal Balance med drugim o tem, kako uživanje velikih količin ogljikovih hidratov povzroča insulinsko rezistenco, ta pa vodi v številne druge bolezni, med drugim ogroža srce in povzroča raka. Na str. 77 je zapisal: "Insulinska rezistenca povečuje tveganje za številne vrste raka, med drugim za raka trebušne slinavke, debelega črevesa, dojke, maternice in prostate." Na isti strani tudi navaja, da insulinska rezistenca povzroča kronično ledvično odpoved, žolčne kamne, izčrpanost, psihiatrične motnje in metabolni sindrom (sindrom X), ki zajema debelost, zvišan krvni tlak, zvišan krvni sladkor, zvišane krvne maščobe in prenizek "dobri" holesterol HDL).

Težave z zobmi in dlesnimi = težave s srcem!

Številni veterinarji, tudi dr. Lonsdale, poudarjajo, kakšno trpljenje za pasje dlesni predstavljajo briketi, ki se prilepijo na zobe ter med zobe, kjer nato povzročajo okužbe. Povezava med gingivitisom in srčnimi napadi je že dolgo znana. O tem piše tudi dr. Scott J. Deron, specialist interne medicine in član Ameriškega kardiološkega združenja, v svoji knjigi C-Reactive Protein (str. 22): "Ko so raziskovalci pri vseh primerih bolnikov z vnetjem dlesni, ki so dobili srčni napad, odkrili povišane ravni CRP, se je vse bolj potrjevalo, da so glavni krivec ustne bakterije. Danes vemo, da je verjetno glavni razlog, da je vnetje dlesni dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni, prav CRP. Pravzaprav sta zadevi tako tesno povezani, da bodo morda zobozdravniki kmalu začeli kot del preventivne zobne nege izvajati teste ravni CRP-ja-" Dr. Deron v nadaljevanju navaja dve študiji, z univerze v Severni Karolini in State University New York, ki potrjujeta te navedbe.

Smrtonosne trans maščobe

Dr. Mary G. Enig, svetovno priznana biokemičarka in nutricionistka, je raziskovalka, ki se že dolgo ukvarja z maščobami. Bila je med prvimi znanstveniki, ki so že pred desetletji opozorili na škodljivost trans maščob, o katerih pa se zares govori (in ukrepa) šele v zadnjih letih. Te maščobe motijo delovanje celic in tudi delovanje številnih encimov, med drugim delta-6-desaturaze, zaradi česar se tako omega 3 kot omega 6 esencialne maščobe ne zmorejo pretvoriti v svoje podaljšane oblike in nato ne zmorejo opraviti svoje naloge.

Dr. Enig v svoji knjigi Know Your Fats (str. 85) navaja, da trans maščobe - ki jih je v briketih seveda kolikor hočete! - tako pri ljudeh kot pri živalih povzročajo med drugim naslednje:

  • znižujejo HDL (dobri holesterol) v odvisnosti od odmerka maščob
  • dvigujejo LDL (slabi holesterol)
  • dvigujejo aterogeni lipoprotein Lp(a) - medtem ko ga nasičene živalske maščobe znižujejo!
  • dvigujejo serumski holesterol za 20 do 30 %
  • zmanjšujejo količino mleka pri doječih materah
  • zmanjšujejo ostrino vida pri dojenčkih, ki pijejo mleko takšnih mater
  • so v korelaciji s prenizko porodno težo novorojenčkov
  • zvišujejo ravni insulina in tveganje za sladkorno bolezen
  • krnijo imunski odziv, saj zmanjšujejo učinkovitost odziva limfocitov B in povečujejo proliferacijo limfocitov T (obe vrsti limfocitov sodita med  celice našega imunskega sistema, ki s pomočjo  posebnih receptorjev (t.i. receptorjev za antigene) prepoznavajo tujke v našem telesu
  • zmanjšujejo ravni testosterona pri samcih sesalcev, povečujejo število nenormalnih spermijev in motijo potek nosečnosti pri samicah
  • znižujejo odzivnost rdečih krvničk na insulin, kar se negativno odraža na zdravje diabetikov
  • zavirajo delovanje membranskih encimov, kot je delta-6-desaturaza, zaradi česar se zmanjša stopnja pretvorbe linolenske kisline v arahidonsko
  • na škodljiv način vplivajo na delovanje pomembnega encimskega sistema, ki presnavlja kemične karcinogene in zdravila (t.j. na oksidazne citokromov P-448/450)
  • povzročajo spremembe fizioloških lastnosti bioloških membran, vključno s njihovo permeabilnostjo
  • povzročajo spremembe velikosti in števila maščobnih celic ter sestave maščobnih kislin
  • negativno vplivajo na pretvorbo rastlinskih maščob omega 3 v daljše omega 3 maščobne kisline
  • poslabšujejo pomanjkanje esencialnih maščobnih kislin
  • pospešujejo peroksisomalno dejavnost (t.j. povečajo nastanek prostih radikalov)
  • povzročajo astmo pri otrocih itd.

Naj ponovimo: smrtonosnih trans maščob v pasjih briketih in konzervah KAR MRGOLI. Samo da tega ne boste nikjer našli napisanega. Ker kaj pa je za pogoltne, neetične izdelovalce pasje (in mačje) hrane nekaj milijonov psov gor ali dol.

Na vrh


 

Evolucija psov - od prakanidov do domačega psa

Komentar PovejNaprej.Net: Naslednji prispevek objavljamo, ker lepo pojasnjuje izvor psov, zakaj so psi mesojedci, ki so tu in tam prisiljeni biti tudi vsejedci, in kako je potekal njihov razvoj od prazgodovine do danes. Dejstva pričajo, kakšna hrana je za naše štirinožce resnično naravna. Zdrava pamet pa pove, da lahko živalska vrsta uspeva samo, če se prehranjuje s hrano, ki je zanjo naravna in zato najbolj primerna.

Kanidi so del skupine mesojedcev; če jih želimo pravilno razumeti, se moramo povrniti 40 milijonov let v preteklost - v čas, ko so še obstajali miacidi, prapredniki današnjih karnivorov. Miacidi so bile majhne, v gozdu živeče živali, ki so nekoliko spominjale na današnjo cibetovko (v družino cibetovk štejemo recimo munga).


Fosilni ostanki kažejo, da so imeli miacidi tace prilagojene za plezanje in da so verjetno večino svojega časa prebili v drevesnih krošnjah. Nekaj njihovih zob je bilo že specializiranih za meso; domnevajo, da so lovili žuželke, manjše sesalce in ptice. Po načinu življenja so bili samotnjaki kot tudi večina sodobnih gozdnih mesojedcev. Samice so zarod najbrž vzgajale same, brez pomoči samca.


Pred približno 25 milijoni let so se klimatske razmere na našem planetu spremenile in miacidom se je ponudila priložnost za nadaljnji razvoj. Podnebje je postajalo vse bolj suho in pojavile so se travnate planjave, z njimi pa množica živali, ki so se prehranjevale s travo. Tako so bili ustvarjeni pogoji za pojav pra-karnivorov, ki so se lahko razvili ob izobilju plena, ki je bil na voljo. Miacidi so se začeli diverzificirati. Razvili so se medvedje, psi, rakuni, podlasice, cibetovke, hijene in mačke; vsaka zvrst se je specializirala za prehranjevanje z drugačno hrano in je razvila različne navade. Nekateri od teh mesojedcev so ostali v senci gozda in postali zelo učinkoviti plenilci.


Drugi so se preselili na bolj odprta področja in se začeli spopadati s čisto novimi izzivi. Tudi rastlinojede vrste so se razvijale dalje in postopoma razvile vse mogoče taktike, s pomočjo katerih so se izogibale temu, da postanejo plen. Izjemno hitro so tekle, začele so se družiti v večje skupine ali pa so se preselile v podzemne brloge in s tem izven dosega. Zato so morali biti mesojedci, ki so se preselili na savane, nadvse prilagodljivi. Tudi oni so morali postati dobri tekači, naučili so se kopati in preživeti z drugačnimi vrstami hrane, kadar ulova ni bilo. Ti mesojedci se polagoma razvili v pse, kakršne poznamo danes.


Prvotni psi so bili majhni. Obdržali so še zobovje svojih prednikov, ki je bilo razvito za dvojne namene - prehranjevanje tako z rastlinami kot z živalmi. Ker so se vse več zadrževali na tleh in na o dprtih travnatih planjavah, so postali dobri tekači in preganjalci. Skozi neštete generacije so počasi izgubili zmožnost uporabe prednjih tac za lovljenje in so se vedno bolj zanašali na tek; manjše žrtve so dohiteli, jim skočili za vrat in jih s hitrim ugrizom ubili.


Tropi divjih psov so nastali kot razširjena različica vezi, ki je pri kanidih v času paritvene sezone povezovala samico in samca. Večina pripadnikov družine psov je monogamna; samci se parijo samo z eno samico in nato ostanejo z njo, da ji pomagajo hraniti in varovati mladiče. Večji kanidi, ki živijo v tropu, ohranijo to razširjeno vez skozi vse leto. Mladi ostanejo s starši, tudi ko odrastejo, in še naprej lovijo družno. Tako so tropi sestavljeni iz posameznikov, ki so v tesnem sorodstvu in se skupno lotevajo večjega plena. Tudi domači psi so obdržali nekatere značajske in vedenjske lastnosti svojih divjih bratrancev, seveda pa je njihovo socialno obnašanje v dolgotrajnem postopku udomačevanja doživelo precejšnje spremembe.


Najzgodnejši odkriti ostanki udomačenega psa so stari od 12.000 do 14.000 let. Novejše študije sprememb DNK pri psih in volkovih so potrdile, da so bili posamični psi morda udomačeni že pred 100.000 leti. Večina raziskovalcev se strinja, da so psa udomačili in ga začeli selektivno rediti v družbi lovcev-nabralcev. V pleistocenu so ljudje živeli v majhnih plemenskih združbah in lovili pretežno velike kopitarje. Ker so tudi lovili v skupinah, so bili takratni ljudje lahko uspešni pri lovu na živali, ki so bile večje in hitrejše od njih. Sočasno z njimi se je s skupinskim lovom uspešno preživljala še ena vrsta plenilcev - volkovi. Ljudje in volkovi so v okviru istega geografskega področja najverjetneje tekmovali za iste vire hrane in živeli sorazmerno blizu drug drugega.


Prvi poskusi, da bi volka udomačili, so bili verjetno naključni. Zanesljivo je, da so se sočasno dogajali na najrazličnejših koncih sveta. Volkovi so kot oportunisti najbrž sledili človeškim plemenom in ropali hrano iz njihovih taborov. Znano je, da so ljudje v pleistocenu imeli navado jemati k sebi mladiče številnih živalskih vrst in jih vzgajati ujetništvu kot domače ljubljenčke. Čeprav so tako imeli ob sebi tudi mladiče drugih živalskih vrst, denimo lisic, pa manj pretanjena družbena struktura teh živali ni omogočila njihove dolgoročnejše povezave z ljudmi. Prav družbene lastnosti volkov so ljudi verjetno spodobudile, da so jih pogosteje obdržali ob svoji strani.


Ko je udomačeni volčji mladič odrastel, je lahko plemenu koristil na več načinov. Sprva so te živali predstavljale le vir hrane. Sčasoma so ljudje vse bolj spoznavali, da lahko takšna plenilska žival v taboru pride prav tudi na druge načine. Njihov svarilni lajež je bil dobrodošel, saj je ljudi opozoril, kadar so se taboru približala druga plemena ali divje zveri. Prav tako je volk lahko prestrašil morebitne vsiljivce. Ker je volk družabno bitje in je bil vajen skupinskega lova, je to postopoma privedlo tudi do njegove uporabe pri odkrivanju, sledenju in usmrtitvi plena.


V obdobju mezolitika je človek začel za lov uporabljati raznovrstno orožje. To je omogočilo, da se je med lovcem in plenom ustvarila večja razdalja, pri tem pa so pasji sodelavci prevzeli še pomembnejšo vlogo kot sledilci in prinašalci. Ko se je podnebje zopet spremenilo in je začela človeška populacija rasti, pa so se iz lovskih plemen postopoma razvile kmetovalske skupnosti.


V teh novih pogojih se je potreba po psih kot čuvarjih, ki posvarijo ob bližanju tujih ljudi ali zveri, še okrepila. Ker so kmetovalci zaradi čimbolj redne oskrbe s hrano kmalu začeli rediti tudi udomačeno živino, se je potreba po psih poleg varovanja lastnine razširila še na pastirske naloge. Psi so se prilagajali in spreminjali, kot se je spreminjal življenjski slog njihovih gospodarjev. Ljudje so se lotili načrtne vzreje in križanja, da bi vzgojili specifične vrste psov za opravljanje specifičnih nalog. To potekalo skozi dolga obdobja in na številnih koncih sveta, zato obstajajo danes najrazličnejše pasme vseh možnih oblik, vrst dlake, temperamentov in delovnih sposobnosti. Sodobni pes obsega pasme, ki tehtajo od enega do skoraj sto kilogramov, njihovi značaji pa se razlikujejo še precej bolj od njihove teže.


Na vrh

 

Kaj in kako jedo "divji" psi in mačke
 

Evolucija kljub udomačitvi ni prav nič spremenila prebavil domačega psa. Kljub tako očitnim razlikam od svojih divjih sorodnikov v zunanjem videzu so naši psi popolnoma zmožni jesti naravno surovo hrano. Prehrano, ki bo za domačega psa zdrava in hranljiva, lahko torej zasnujemo s pomočjo preučevanja prehranjevalnih navad njihovih sorodnikov v divjini.


Na svetu obstaja le malo "pravih" karnivorov. Izraz večinoma uporabljamo za živali, pri katerih je meso glavna, ne pa edina izbira. Tako ta izraz opiše tudi psa, saj se je ta - čeprav je tudi hrano rastlinskega izvora - skozi evolucijo razvil v žival, ki je v prvi vrsti mesojeda. Divji kanidi so prilagodljivi in oportunistični plenilci, prilagojeni na uživanje raznolike hrane. Očitno je, da je prehrana teh živali enako pestra in široka, kot njihova geografska razprostranjenost.


Divji kanidi navadno raztrgajo drob večjih uplenjenih živali, ga potegnejo ven in si nato privoščijo velike notranje organe, kot so pljuča, jetra in srce. Pri tem se navadno pretrga živalin vamp in se njegova vsebina razlije ven. Rastlinska kaša v prebavilih navadno volkov ne zanima preveč, vendar pa zagotovo požrejo notranjo oblogo želodca in črevesno steno. Nato volk potegne na dan manjše organe, naprimer ledvica in vranico, ter tudi to brez odloga požre. Včasih vsebina želodca in črevesa (z vampom ali brez njega) zamrzne in to je eden od redkih znakov, da je volk tam razkosal plen.


Potem ko je pospravil drobovino in nekaj notranjih organov, se spravi na dele telesa z večjo mišično maso. Vendar pa divji kanidi ne jedo samo mišičja, temveč potrebujejo tudi manj dostopne dele svojega plena, da lahko telo v zadostni meri oskrbijo z vsemi hranili. Jetra ubite živali so vsekakor eden najpomembnejših organov v prehrani divjega kanida, saj zagotavljajo vnos velike količine vitaminov in mineralov.


Divji kanidi v svoji prehrani nujno potrebujejo kosti in vezivna tkiva svojega plena. To je zanje glavni vir kalcija, ki jim omogoča ohranjanje zdravega okostja. Kosti pa so tudi sicer izjemno uravnotežena hrana za kanide. V devetnajstem stoletju so psi, ki so jim v nekem poskusu dajali samo kite, umrli, psi, ki pa so dobivali samo sveže kosti, pa so bili cvetočega zdravja in so zelo dolgo živeli. Kanidi samotnjaki, ki pogosto pobirajo ostanke plena drugih plenilcev (torej so mrhovinarji), včasih dolge tedne ali celo mesece ne vidijo svežega plena, vendar lahko preživijo, ker se hranijo s kostmi starih ostankov trupel. Sveža kost, ki vsebuje nekaj mozga, se ponaša kar s 15 do 20 % beljakovin in s prav toliko maščobe.


Lačni kanidi ne zanemarijo prav nobenega dela plena, najsi bo to večja ali manjša žival. Tudi deli trupla, ki se morda zdijo manjvredni, so zanje pomemben vir potrebnih hranil ali pa pripomorejo k vsrkavanju hranil iz drugih delov plena. Možgansko tkivo vsebuje najvišji odstotek večkratno nenasičenih maščobnih kislin, od katerih so nekatere nujno potrebne za zdrav organizem in regeneracijo tkiv. Zato divji kanidi obvezno vselej pojedo možgane, če le uspejo razbiti lobanjo. Sluznice, ki so neizogiben del prebavil kopitarjev, ter njihovo črevo in smrčki so pomemben vir esencialnih omega-3 maščobnih kislin. Meso vsebuje le okoli 1 % esencialnih maščobnih kislin, medtem ko jih srce vsebuje okoli 3 do 4 %, jetra od 4 do 7 %, možgani pa več kot 11 %.


Koža in kosti so deli plena, ki jih mesojedi plenilec navadno pospravi nazadnje. Terjajo namreč daljši postopek prebavljanja. Z izjemo teh dveh stvari je hrana divjih kanidov lahka in izjemno dobro prebavljiva - v študijah z domačimi psi so ugotovili, da se povprečno prebavi nad 90 % take hrane. Še najbolje od vseh hranil njihova prebavila razgradijo maščobo (kar 97-odstotno), na drugem mestu pa so beljakovine, ki se razgradijo 93-odstotno. Če žival naenkrat požre veliko količino hrane, se odstotek razgradnje nekoliko zniža.


Če kanidi v divjini že jedo rastline, potem jih zaužijejo ločeno od mesa in kosti. To še zlasti velja za sadje. Divji kanidi občasno uživajo travo, verjetno zato, da prečistijo črevo in se znebijo črevesnih zajedalcev. Trava jim tudi pomaga pognati naprej dlake, ki se lahko naberejo in ovirajo prehod hrane skozi prebavila. Ker se trava sestoji iz celuloze, je pasji prebavni sistem seveda nikoli ne prebavi.


Iztrebki divjih kanidov predstavljajo zanimiv dokaz visoke učinkovitosti njihovega debelega črevesa. V njihovih 'bobkih' je navadno mogoče opaziti koščke in iveri kosti, ki so stisnjeni v grudice skupaj z gumijastimi ostanki kopit, obdaja pa jih ovoj iz dlak, ki pripomorejo k gladkejšemu drsenju po črevesu naprej.

(V nadaljevanju bomo objavili zanimive opise prehranjevanja volka, kojota in lisice)


Na vrh


Zakaj je sladkor tako smrtonosen za telo

 

Sladkor in vsa hrana, ki se v krvi hitro spremeni v sladkor, sta za telo toksična.


Morda se ta dramatična izjava zdi pretirano ostra, še zlasti, kadar se ljubeče in s hrepenenjem zazremo v čokoladni piškot, francoski rogljiček ali pladenj s hrustljavimi riževimi rezinami na mizi pred seboj. Vendar je ta izjava resnična. To temeljno dejstvo je bilo osrednja tema vsake knjige, ki sem jo doslej napisal, od Zdravila za gube (The Wrinkle Cure), Perriconejevega recepta (The Perricone Prescription), Perrriconejeve obljube (The Perricone Promise), Recepta za čisto kožo (The Clear Skin Prescription) in Perriconejeve diete (The Perricone Weight Loss Diet).


Se sprašujete, kako je mogoče, da se moramo v navaden jabolčni zavitek zazreti s strahom in celo odporom? Odgovor je preprost. Sladkor in vsi ogljikovi hidrati z visokim glikemičnim indeksom (GI) so proinflamatorni; to pomeni, da se telo nanje odzove z vnetjem. Raziskave, ki jih opravljam že desetletja, so pokazale, da je kronično, subklinično vnetje daleč največji sprožilec staranja in vseh s starostjo povezanih bolezni. Mednje sodijo najrazličnejša obolenja, naprimer srčne bolezni, sladkorna bolezen, alzheimerjeva bolezen, artritis, določene vrste raka, debelost in prekomerna teža, izguba mišične mase in nagubana, mlahava koža.


To vnetje se odvija na celični ravni
in s tem torej prizadene prav vse naše celice. S tvorbo prostih radikalov jih uničuje, saj prosti radikali pospešujejo staranje. Celice so vse bolj poškodovane in na koncu propadejo. Žal pa takšno vnetje navzven ni zaznavno; ne moremo ga ne videti ne čutiti, dokler ni že prepozno in je škoda storjena.


Vnetje lahko sprožijo številni dejavniki, denimo proinflamatorna prehrana (t.j. prehrana, ki povzroča v telesu vnetni odziv), stres, okoljski dejavniki (n.pr. onesnažen zrak, pesticidi, herbicidi itd.), oslabljen imunski sistem, pretirano izpostavljanje ultravijoličnim žarkom in hormonske spremembe. Osebno pa sem prepričan, da je glavni povzročitelj prehrana, med
tem ko ji tesno za petami sledi stres.


Prehrana in staranje: kriv je sladkor


Živila, ki jih uživamo, so lahko proinflamatorna (se pravi da sprožijo vnetni odziv) ali pa antiinflamatorna (taka, ki vnetje pozdravijo). V skupini proinflamatornih živil prednjačijo sladkor in vsa hrana, ki se v telesu hitro spremeni v glukozo. Taki hrani pravimo ogljikovi hidrati z visokim GI, v to skupino pa prištevamo torte, piškote, vsakovrstno pecivo, sladice, krompir, večino kosmičev in žitaric za zajtrk, ki so naprodaj v škatlah, kruh, izdelke iz listnatega testa, sokove, sodavice, razne umetne pijače, čips in druge hrustljave prigrizke iz žit in koruze ter hrustljave ekstrudirane riževe rezine.


Proinflamatorna hrana poslabša lezije zaradi aken, redi in nas predčasno postara. Poleg tega predstavlja tudi hudo tveganje za pojav mnogih degenerativnih bolezni, ki sem jih že omenil.


Kako sladkor deluje


Proinflamatorna hrana ima za posledico nagel porast krvnega sladkorja, kar sproži nagel porast insulina, ker si trebušna slinavka prizadeva neljubi skok krvnega sladkorja omejiti. Diabetiki, pri katerih trebušna slinavka ne deluje pravilno (izloča preveč ali premalo insulina), imajo nenehno povišan krvni sladkor, kar je navadno treba zdraviti z zdravili, insulinom, prehrano in telesno aktivnostjo ali kombinacijo teh stvari. Diabetiki se zaradi povišane glukoze postarajo kar za 33% hitreje od nediabetikov. Poleg tega njihovo celotno telo zajema vnetje, ki ga je mogoče s testi tudi izmeriti. Če ravni krvnega sladkorja ne znižajo, to privede do ledvične odpovedi, slepote ter srčne in možganske kapi. Študije potrjujejo, da lahko diabetiki, ki imajo krvni sladkor ustrezno urejen, kar za 70 % zmanjšajo tveganje za pojav teh zdravstvenih težav.


Slaba novica pa je ta, da škodljivi vnetni odziv telesa na sladkor ni omejen samo na diabetike. Sladkor poškoduje celo zdrav organizem, temu pojavu pa pravimo glikiranje oziroma glikacija. Po dveh desetletjih zasebne dermatološke prakse in tisočih pacientih ter po intenzivnem preučevanju tega pojava so se potrdila moja prepričanja, da je sladkor izjemno uničujoč za kožo – in seveda tudi za vse druge telesne sisteme. Na vse možne načine – od svojih knjig pa do univerzitetnih predavanj in nastopov na televiziji – se že dolgo trudim opozoriti ljudi na to hudo nevarnost.


Kadar zaužijemo ogljikove hidrate z visokim GI, ti povzročijo takojšnjo porjavitev oziroma glikiranje beljakovin v naših tkivih. Glikiranje – proces, za katerega že dolgo vemo, da razbarva živila, ki jih hranimo dlje časa, in jih naredi trda – prizadene tudi kožo in v njej povzroči škodljive starostne spremembe v kolagenu, to pa ima za posledico globoke gube. Glikiranje pomeni, da se molekule glukoze trajno spojijo s kolagenom, ki se nahaja v koži, ali z drugimi tkivi v telesu.


Na mestu združitve se pojavi mehanizem, ki povzroča vnetje, nato pa
ta mehanizem vir vnetja postane še sam. Zaradi vnetja se tvorijo encimi, ki razgrajujejo kolagen in v koži je vse več gub. To pa še ni vse. Glikiranje poleg vnetja povzroča tudi navzkrižno vezanje kolagena, zaradi česar ta postane tog in neelastičen.


Kolagen bi moral biti mehak in čvrst, zato koža z navzkrižno vezanim kolagenom izgubi vso elastičnost. Snopiči zdravega, mehkega kolagena se v zdravi koži prosto prepletajo drug nad drugim in to daje koži raztegljivost. Če se mlad človek nasmehne in zato na obrazu nastanejo gube, se bo koža takoj, ko se bo nehal smehljati, spet poravnala in zgladila. Podobno se zgodi pri mrščenju itd. Če pa so se kolagenska vlakna v naši koži navzkrižno povezala, ker smo dolga leta jedli sladkor in napačne ogljikove hidrate, pa koža ne skoči več nazaj v prvotno stanje. Globoko vrezane gube ostanejo, kajti na teh mestih so se molekule glukoze sprijele s kolagenom in so kolagenska vlakna postala toga in trda.


Vez med sladkorjem in kolagenom pa povzroči tudi nastanek velikega števila prostih radikalov, kar ima za posledico še hujše vnetje. Ko v koži pride do glikacije, je končni učinek nekaj podobnega ustrojeni usnjeni koži. Sčasoma koža postaja vse bolj podobna križancu med sušenim pršutom in starim usnjenim škornjem; ni več enakomerno obarvana, prepredajo pa jo globoke gube in utori.


Vendar pa koža ni edino, kar bi nas moral skrbeti. To "povezovanje saldkorja" s tkivi se, ko se staramo, pojavlja vsepovsod v telesu. Glukozna molekula se podobno, kot se prilepi na kolagen, prilepi tudi na naše arterije, vene, kosti, vezi in celo na naše možganske celice, vse to pa ima za posledico postopen propad organskih sistemov in poslabševanje stanja v telesu. Posledica glikacije so mini "tovarne" prostih radikalov, imenovane tudi AGE – Advanced Glycation End-Products (končni produkti napredovale glikacije), ki povečujejo vnetje znotraj celic.


Vse moje trditve so podprte s preverjenimi znanstvenimi študijami. Proinflamatorna živila dobesedno uničijo telo. Vendar še vedno obstaja upanje, saj je z izbiro pravilne, zdrave hrane zasvojenost s sladkorjem možno premagati in si povrniti zdravje.


Nicholas Perricone, dr. med.

Madison, Connecticut

April 2006


Na vrh



 

Pravno obvestilo
Zasebnost
SlemiCom
Števec obiskov